Odri na spletnih respiratorjih
Če bi nam še lani kdo dejal, da bomo nekega dne gledališko premiero doživeli prek spletnega prenosa, na zaslonu, doma, v trenirki, bi mu brez dvoma zatrdili, da je z gledališčem res konec. A tu smo. V resnici smo del kondicijskega treninga.
Foto: Luca Quaia
Tokratna priloga treh primorskih gledališč izhaja v zmanjšanem obsegu. Tako kot spomladi, ko se je svet prvič ustavil zaradi epidemije, je tudi tokrat nekoliko okrnjena. Drugačna bo tudi nova sezona. In kakor aprila tudi v tem trenutku še nihče ne ve, kako zelo.
Po prvem šoku so spomladi gledališča najprej dobro pobrskala po svojih arhivih in se na splet podala s posnetki uspešnic. Koprskemu je prek aplikacije zoom uspelo odigrati dve predstavi, pa še bralne uprizoritve Cankarjevih dram, za kar je bil hvaležen marsikateri maturant. A vse to je marsikdo doživljal kot enkratno, zgodovinsko epizodo, katere reprize si ni nihče želel. Da gledališče ne more živeti brez živega občinstva, smo takrat ugotavljali.
In nič drugače ni danes, ko je drugi val udaril še siloviteje. A s to razliko, da je silovitejše tudi zavedanje, kako pomembno je, da se ne ustaviš. Vsa gledališča so se po svojih zmožnostih, nenazadnje tudi organizacijskih in finančnih, odvisnih od povsem neprimerljivih pravnih položajev, spoprijela z velikim vprašajem ob zaprtju kulturnih ustanov, najprej v Sloveniji, takoj zatem še v Italiji, kjer je doma tržaško Slovensko stalno gledališče.
Primorska gledališča so se najprej združila v skupni spletni akciji Koprodukcije primorskih gledališč, v kateri ponujajo posnetke najuspešnejših skupnih produkcij.
Gledališče Koper je minulo soboto najmlajše povabilo na spletni Skok v pravljico in jim prvič omogočilo, da so se v predstavo vključili s telefonskimi klici.
V soboto pa bo Slovensko narodno gledališče Nova Gorica prvič v zgodovini premiero v živo izpeljalo zgolj za občinstvo na spletu. Otroško predstavo Janko in Metka si bodo lahko prvič ogledali na svojih telefonskih, tabličnih, računalniških in drugih zaslonih ... Morda bo predvsem zavedanje, da prisostvujejo zgodovinskemu dogodku, ostalo v spominu otrok in staršev, ki bodo lahko trenutek gledališča izkusili, kdo ve, kar v pižami.
Vse je enkrat prvič. In ne glede na vse dvome, ki so bili in upravičeno ostajajo, je v tem trenutku splet nekakšen ventilator (ne le) gledaliških odrov. Respirator, ki omogoča vsaj delček kondicijskega treninga, ohranja pripravljenost gledališčnikov, od igralcev do oblikovalcev luči, pa tudi gledalcev.
A to vsekakor ni oda spletu, prej iskren poklon vsem, ki vztrajajo. Vsaj dokler se ne skobacamo s kavčev in pade zastor na to, nikakor ne novo, temveč začasno realnost. Začasno in pika.