Domačo hrano v vsako šolo!

Jutri bomo obeležili dan slovenske hrane in jubilejni, deseti tradicionalni slovenski zajtrk. Tokrat na drugačen način, a z enakim sporočilom, ki v teh časih postaja še bolj aktualno.

Že med spomladanskim zaprtjem države smo ugotavljali, da je samooskrba strateškega pomena in da je nujno njeno povečanje, ki pa je ključno povezano s povpraševanjem. Lokalne oskrbovalne verige lahko podpre vsak potrošnik, pomembno vlogo pa imajo tudi javni zavodi, kjer pa je na področju nabave lokalnih živil še veliko prostora za izboljšave. Čeprav zakonodaja omogoča naročanje ne samo po načelu cene, temveč tudi kakovosti, je veliko v rokah organizatorjev prehrane v posamezni ustanovi. A tudi v rokah kmetov, ki lahko ustrezne količine ponudijo le, če se povežejo.

Čeprav zakonodaja omogoča naročanje ne samo po načelu cene, temveč tudi kakovosti, je veliko v rokah organizatorjev prehrane.

Za povezovanje pa so bolj dovzetni mladi, od katerih navdušenja in znanja bo odvisna tudi prihodnost kmetijstva pri nas. Zato upajmo, da bodo šole resno vzele predlog kmetijskega ministrstva, naj ta petek (in seveda še kdaj) del pouka posvetijo vsebinam, povezanim z lokalno pridelano hrano, torej izobraževanju za življenje, ki smo ga doslej v šolskem vsakdanu pogosto pogrešali. Premik v glavi neozaveščenega starša, ki mu je vseeno, če otroku za kosilo na hitro skuha, denimo, juho iz vrečke ali speče v trgovini kupljeno zmrznjeno pico, lahko pravzaprav še najbolj učinkovito naredi njegov otrok, ki bo - zato ker so se o tem pogovarjali v šoli - sam predlagal boljšo različico. Ta morda resda pomeni nekoliko večji vložek časa, ki pa se bo dolgoročno obrestoval. Ne pomeni pa nujno tudi večjega finančnega vložka, sploh če je tisto, kar smo dali v lonec, zraslo na domačem vrtu.

Gre za odločitev, ali se polnimo s praznimi kalorijami, zato da imamo občutek sitosti in zato da multinacionalke služijo na račun našega zdravja, ali s polnovredno lokalno, sezonsko, po možnosti tudi ekološko pridelano hrano, ki je lahko pojemo manj za večji učinek, ker je več hranilnih snovi ohranila tudi zaradi krajšega transporta, ter s tem vplivamo tudi na ohranitev okolja, razvoj podeželja in živilsko verigo. In gre tudi za privzgajanje pozitivnega odnosa do kmetovega in dela na sploh in spoštovanje hrane. Ki, kot se je pokazalo prav v času šolanja na daljavo in s tem povezano potrebo po zagotavljanju toplih obrokov vsaj za upravičence do subvencionirane prehrane, tudi pri nas še zdaleč ni samoumevna dobrina.

---

---