Stiske imajo imena in priimke

Ko bodo proti koncu 21. stoletja nastajale kronike o tem, kako smo ga preživeli, bo letu 2020 gotovo odmerjen pomemben del prostora. Zdaj živeči Zemljani živimo v prelomnem času, smo akterji nečesa velikega, pomembnega, daljnosežnega.

To, da se nam končno nekaj dogaja, je gotovo slaba tolažba za vse, ki v tem času resnično trpijo. Ne zaradi tega, ker ne morejo s kolegi na pivo, rekreacijo in večerne zabave. Bentenje čez to je banalno. Sedanji čas je izjemno težek za ljudi v hudih psihičnih, socialnih in ekonomskih stiskah.

Sedanja kriza je preizkušnja za naše sočutje, obzirnost, solidarnost do drugih. Kdor ne more pomagati, naj vsaj ne škodi in ne obsoja.

Morda se zaradi vsakodnevnega objavljanja števila na novo okuženih, hospitaliziranih in umrlih res zdi, da je človek le številka in da je celotna kriza skrčena na zdravstveno. Ta je pač v ospredju, saj vse ostale izhajajo iz nje, hkrati pa bo z obvladovanjem zdravstvene krize lažje rešiti tudi vse ostale.

Humanitarne organizacije, ki človeka spremljajo kot osebo z imenom in priimkom, imajo dober vpogled še v številne druge krize. Do deset odstotkov novih uporabnikov pomoči beležijo pri Slovenski Karitas. Čez rob v revščino najprej zdrsnejo tisti, ki so se težko preživljali že pred krizo, veča pa se tudi negotovost srednjega razreda.

V stiski so starši, ki ne vedo, kako bodo preživeli svojo družino. Trpijo otroci v družinah, kjer prihaja do različnih zlorab. Zdaj so še bolj pahnjeni v nasilne odnose. Revni otroci so lahko v tem času še bolj stigmatizirani. Ni si težko predstavljati, kako se počuti učenec, ko vsi sošolci prek kamere na računalniku opazujejo njegovo slabo opremljeno stanovanje in to, da morda nima pisalne mize. Stigmo lahko povečuje tudi sicer hvalevredna odločitev države o brezplačnem kosilu za revnejše otroke, če ta rešitev ni tankočutno vpeljana v prakso. Do zdaj so to, kdo dobiva subvencionirano kosilo, vedeli v računovodstvu šole, zdaj ve vsak, ki vidi, kdo prihaja po kosilo.

Premalokrat se v tem času vprašamo, kako je z otroki priseljencev, ki morda zaradi slabega znanja slovenščine še težje spremljajo pouk na daljavo. Hudo je za starejše ljudi, ki živijo sami in imajo zdaj še manj možnosti, da bi vsaj s kom na ulici izmenjali par besed.

Sedanja kriza je preizkušnja za naše sočutje, obzirnost, solidarnost do drugih. Kdor ne more pomagati, naj vsaj ne škodi in ne obsoja.


Preberite še


Najbolj brano