S svojo ljudskostjo se je prikupil ljudem

Kubejka Tanja Jakomin Kocjančič je s knjigo odtegnila pozabi svojega rojaka Antona Mihca - Toneta. Istrski rodoljub, eden prvih domačih izobražencev, je prehodil zanimivo pot, ki ga je iz rojstne vasi vodila v begunstvo in nazaj, kjer je odigral pomembno vlogo v kulturni in politični rasti Slovencev v Istri.

V zadnjem obdobju se je povečalo zanimanje za obujanje življenjskih usod in dela ljudi, ki so v lokalnem okolju premikali meje in s svojim delovanjem tudi v širšem prostoru pustili velik pečat. V ta tredn gre umestiti knjigo, v kateri je dr. Tanja Jakomin Kocjančič zbrala objavljene zapise Antona Mihca - Toneta v dnevnoinformativnem tisku, v Primorskem dnevniku in Slovenskem Jadranu, predhodniku Primorskih novic.

Kot nadarjen fant je, kljub težkim razmeram, končal učiteljišče, po nekaj letih učiteljevanja, ko je slovenskim otrokom odkrival kulturo in slovenski jezik, kar je bilo pod fašizmom seveda prepovedano, je moral kot politični begunec emigrirati v Jugoslavijo.

Najprej je deloval na Krku, nato v Mariboru, leta 1943 se je pridružil hrvaškim partizanom, še pred koncem vojne pa se je vrnil v Istro. Ker je z ljudmi lahko govoril v njihovem narečju, je bil zelo priljubljen in posledično uspešen na kulturnem in političnem področju. Kljub temu so ga leta 1947 premestili v Maribor, po letu 1950 pa na Reko, kjer si je ustvaril dom in umrl leta 1973.

Pisanje je bilo njegova velika ljubezen, ki jo je opravljal s predanostjo in strastjo, tako kot svojo osnovno dejavnost - poučevanje. Poleg spisov, zbranih v knjigi, je objavil še številne humoreske, novice in druge članke, bil je tudi dopisnik Tanjuga.

Urednica je knjigo kronološko razdelila na pet ciklov. V prvem obravnava mednacionalna trenja v 19. stoletju, v drugem čas prve svetovne vojne in italijansko nasilje med obema vojnama, ko so morali Istrani kljubovati težkim življenjskim razmeram. Sledi obdobje partizanščine z naslovom Ko se je v ognju in solzah porajalo novo življenje ter graditev boljše družbe v povojnem obdobju. Peti cikel zajema sestavke o delovanju Slovencev na Reki.

Avtor predstavi podobe življenja na istrskem podeželju in piše preproste zgodbe malih ljudi. V njih se prepletajo socialne, nacionalne in domačijske teme s poudarkom na socialnih motivih. Opisuje težaško delo in boj za preživetje tako na trdi istrski zemlji kot v trgovsko živahnem Trstu, na katerega so bili ekonomsko navezani slovenski Istrani.

Ob vsej bedi in revščini pa izpostavi tudi motiv upanja in hrepenenja po boljši prihodnosti (Gremo v Ameriko, Iz temnih dni). V tretjem in četrtem ciklu veje duh socializma (Da se ne pozabi, Komišjon, komišjon), z objavami je ljudi skušal navdušiti za zadruge (Ne, zemlje pa ne dam) in nasploh skladno z navodili tedanjih urednikov s publicističnimi objavami pomagati pri gradnji nove države. Oglašal se je na tedanja aktualna dogajanja, denimo na obhod razmejitvene komisije, na vprašanje Trsta, nacionalizacijo in agrarno reformo, občasno je bil tudi kritičen do oblasti.

V literaturi nimamo veliko ohranjenih etnoloških tem iz vsakdanjega življenja istrskega človeka, pristnost dogajanju pa še dodajajo narečni izrazi, ki jih je avtorica premišljeno pustila v besedilih in tako posredovala poznejšim rodovom. Tako kot je Mihec, ta kronist svojega časa in prostora, čutil dolžnost, da iz spoštovanja do prednikov zabeleži podobo ljudi, časov in dejavnosti.

---