Rudi otrokom pravi: Bodi, kar si!

Če se svet ne bi znova ustavil, bi nam svojo prvo pesniško zbirko za otroke predstavil na Krasu, na posestvu Kosmatice, po katerem je dobila ime. Pesnik Milan Šelj, po rodu iz Vipavske doline, je že dolgo doma tako v Londonu kakor na Krasu.

AVBER > Med tema, precej drugačnima svetovoma živi z dolgoletnim življenjskim sopotnikom Petrom, s katerim je že štiri poletja zapored v Kosmaticah za domačine priredil družabni poletni večer s poezijo in glasbo. Razen letos, seveda.

“Kadar pišeš, nekaj nastane, če je za to potreba. Pesmi nisem pisal načrtno, da bi nastala pesniška zbirka za otroke,” pove Milan Šelj (1960), sicer avtor štirih pesniških zbirk, ki so izšle pri ŠKUC-u, s katerimi je postal prepoznaven glas slovenske gejevske poezije. “Med pisanjem zbirk za odrasle sem denimo napisal pesem Najlepši ples, v kateri brin Martin in ruj Maks plešeta pod Štanjelom, in tako se je začel ta lepi ples iz Kosmatic v London in nazaj. Se mi zdi, da je še več pesmic prišlo za menoj v London, kot jih je nastalo tu. Običajno je tako, da pride Kras za menoj na drugo stran in London na Kras.” Tako je bilo tudi s Kosmaticami, ki so nastajale približno deset let, vzporedno z ostalo poezijo.

Na Krasu je v karanteni lažje kakor v Londonu

“Lažje nama je bilo biti v samoosamitvi tu, kakor v Londonu. Hiša je na samem, a imava mrežo sosedov, prijateljev, dobrih ljudi, na katere se lahko zaneseva. V mestu je to veliko težje. V Londonu imava stanovanje, a nobenega prostora na prostem, v Kosmaticah pa lahko s hišnega praga stopim v gozd, kar je veliko darilo,” pravi Milan Šelj, ki se oktobra ni vrnil v London. Diplomirani komparativist in sociolog je zaposlen v polju kulturnega turizma, ki je prav tako “zamrznjeno”. Ta teden se je za krajši čas na Otok vrnil njegov partner, da bi postoril najnujnejše, nato pa bosta na globalni razplet epidemije najbrž počakala na Krasu. “Tudi v Londonu so vse kulturne ustanove zaprte, veliko dogodkov poteka virtualno, tudi sam sem bil povabljen na oktobrski pesniški festival v New York, a je odpadel, kot tudi predstavitev s Centrom za slovensko književnost v Lizboni. Najbolj pogrešam neposredni stik z ljudmi, saj ga ne more nadomestiti nobeno spletno srečanje,” še pove v telefonskem pogovoru.

Kdaj so bile Kosmatice zrele za izid?

“Šlo je za naključje. Ko sem po več kot 30 letih v sežanski knjižnici srečal urednico Matejo Sužnik, znanko s faksa. Povedala mi je, da ima založbo Zala, jaz sem jo vprašal, če poleg prevodne izda še kaj domačega, pa mi je rekla, da domače avtorje teže dobi. Pa sem ji rekel: bom pa jaz kaj poslal! A sem potreboval dve, tri leta, da sem zbral pogum in izbral najboljše. Iz 40 pesmi sva jih izbrala 15.”

Kako pa ste izbrali ilustratorko Marto Bartolj?

“To je bila precej drugačna izkušnja od siceršnjega pisanja poezije, kjer si sam svoj mojster. Pišeš pesmi, ki jih kvečjemu popraviš v dogovoru z urednikom. Imam izredno srečo, ker sem vse zbirke izdal pri Branetu Mozetiču, ki je izjemen urednik, zelo natančen, zanesljiv. Pot pri slikanici pa je zelo dolga. Ilustratorke, ki sem jih poznal in sva jih vprašala, so bile zasedene tudi po dve leti vnaprej. Mateja pozna Marto Bartolj, ki ima za vsako knjigo svoj slog, kar me je zelo prepričalo. Potem smo se tudi dobili in se menili, v katero smer bi šle ilustracije, in se mi je zdelo, da knjiga potrebuje resnično dobesedno 'otroške'. Zdi se mi, da smo zadeli. Taki so tudi doslejšnji odzivi.”

Pogum, norost in moč biti, kar si

Dejali ste, da ste potrebovali pogum za izdajo pesmi za otroke. Kaj pa za prvenec Darilo, ki ste ga izdali dokaj pozno in v katerem ne razkrivate le lastne homoseksualnosti, temveč tudi nemalo težav, ki jih ima okolica s sprejemanjem?

“Pišem od mladosti, in ko sem gledal nazaj, se mi je zdelo, da sem pisal zato, da sem se skrival. Potem pa se je v določenem trenutku, o katerem govorim v zbirki Darilo, vse obrnilo in sem začutil veliko potrebo, da prekinem molk in se končno razkrijem, to se je zgodilo v relativno kratkem času. Bila je eksplozija, ne le duhovno, že kar tudi telesno čiščenje. Bilo je silovito, pisano tudi z veliko jezo. Velikokrat so mi rekli, da sem moral biti zelo pogumen, da sem si upal nekaj takega napisati in izdati ... In kasneje vidiš, da je to najbrž res, a sem moral biti tudi malce nor. Očitno mora biti kombinacija obojega. (smeh) In seveda moraš biti močen, da to preneseš. Pisanje je zame zelo resna zadeva, a je tudi kot striptiz: če si pošten in pišeš neposredno, greš globoko vase, se razkriješ do popolnosti, kar je nevarno, ker si izpostavljen in ranljiv.”

Tudi v Kosmatice ste pravzaprav dali veliko sebe, a na drugačen način. V knjigi so vaš Kras, burja, Nanos, Štanjel, brin in ruj, je veliko živali, ki prihajajo na posestvo, sta pesmi o pesnjenju in pesmih ... Je tudi pesem Pasja zvestoba, ki govori o pomenu zvestobe sebi. Je ključna?

“Res so vse pesmi umeščene v kraški prostor in res sem jih pisal z veliko ljubeznijo do tega prostora, do tukajšnjih ljudi in vsega, kar so nama dali in kar lahko tudi midva dava drugim. Sem iz Vipavske doline, a ta Kras mi je zlezel pod kožo in tu se izjemno dobro počutim. Čeprav v zgodbah nastopajo živali, seveda v človeških preoblekah, iz svoje kože kot pesnik ne morem. Kot pravi moj buldog Rudi v pasji zvestobi: 'Važno je, da ostaneš samemu sebi zvest' in 'si, kar si, pa naj ti dlaka v levo ali na desno štrli'. Vse pesmi so v rimah (v svojih zbirkah ima sicer prosti verz, op. a.) in zame je zelo pomemben ritem, ritmičnost in, seveda, pesmi morajo peti, so glasba v jeziku besed. Želel sem si, da bi bila sporočila nadvse sodobna. In kot sem že rekel, je moje sporočilo otrokom najbrž to, kar sem si tudi sam želel v otroštvu, da bi mi bilo dopuščeno biti to, kar sem. To je največ, kar lahko daš sebi, šele nato lahko daješ nekaj tudi drugim. Dokler se zatiraš, nisi poln človek, in to je zelo težko. Zato je potreben pogum, k čemur nagovarjam otroke.”

Vse vaše so izšle v zbirki Lambda, ki jo izdaja ŠKUC, eden tistih, ki jih ministrstvo za kulturo želi izseliti z Metelkove 6. Kako to doživljate?

“ŠKUC in Lambdo doživljam kot svojo družino, to je moja scena, kjer se počutim doma. To, da bodo ljudje na Metelkovi 6 ostali brez strehe nad glavo, je tragično. Kar počne ministrstvo, pa je kriminalno. Ljudi bi metali na cesto, ne da bi poskrbeli za nadomestne prostore. Vse je načrtovano in povezano. Treba je reči bobu bob in se ne sprenevedati. Nastradajo pa vedno takšni, ki so na robu. Nas se najlaže 'odbrenka' in se nas potisne ob stran. Vedno moramo biti zadovoljni z drobtinicami, potem zmanjka še teh. Tudi določene sile, od ministrstva do Javne agencije za knjigo, pridejo v roke istih ljudi, ki so vsepovsod, kar je dobro zanje, za vse ostale ne. Ne vem, zakaj bi denimo bilo v interesu slovenskega bralstva, če smo že pri literaturi, da ostanejo tri velike založbe, vse druge pa uničijo. Potem bomo imeli enoumje. Bralcu to gotovo ni v interesu.”

A treba je priznati, da se je z leti vendarle odnos do LGBT skupnosti in tudi ustvarjalcev pri nas spremenil na bolje…

“To je kot v demokraciji: nekaj se premakne naprej, nato spet nazaj, pa spet naprej in nazaj. Neprestano moraš biti na preži, se boriti. Če si danes nekaj priboriš, še ne pomeni, da boš to imel tudi jutri. Zaspati ni dobro. Poglejte, kaj se dogaja z Alephom, malo založbo, pri kateri je začelo toliko novih literatov. Poskušajo jo uničiti. Pred leti ni bilo nagrade, za katero ne bi bila vsaj nominirana katera od njihovih knjig, če je že ni dobila. Kakšni kriteriji so za tem uničevanjem, ne razumem. Ne zdijo se logični. Torej so očitno politični.”

Kako ob vsem tem ohraniti optimizem?

“Veste kaj ... (smeh) Se vračam k buldogu Rudiju. Konec koncev moreš ostati zvest sebi. In moraš početi, kar verjameš. To nas dela človeške, to nas žene naprej. Ni vse v naših rokah, seveda, a pri tistem, kar je, imamo moralno dolžnost, da kaj naredimo. Pa da skrbimo drug za drugega. Najteže je biti popolnoma sam. Če smo skupaj, če smo združeni, smo močnejši.”

---