Hvala in ne, hvala!

Ta kolumna je posvečena vsem srčnim ljudem, ki so v teh omejujočih časih pokazali, kako je mogoče graditi skupnost, tudi če smo fizično oddaljeni. Vsem mojim študentom in študentkam, ki se kljub nemogočim socialnim razmeram, negotovostim in skrbem vztrajno udeležujejo predavanj in z neverjetno vztrajnostjo vpijajo nova znanja. Vsakič se me znova dotaknejo njihova pisma, v katerih poskušajo sebi in meni razložiti, kako se počutijo, kaj si želijo in kako pogrešajo svoje študentsko življenje. Hvala Samanti za dobre želje in nalezljivo strast do branja. Hvala Lanu, ker sva skupaj, na daljavo, prehodila pot do konca njegovega študija. Hvala Lani za to, da me je ponovno spomnila, kako je pridobivanje znanja ena največjih vrednot. Toliko jih je, ki jim dolgujem zahvalo ...

Samota, v katero smo pahnjeni, je stkala toliko starih in novih tesnih vezi z ljudmi, ki niso imeli časa poslušati drugega ali pa so ta isti čas zapravili za stvari, ki so jim hitro izpuhtele iz spomina. Hvala gospodu Tonetu, ki je več kot polovico življenja preživel na cesti kot brezdomec. Desetletja je v enem od ljubljanskih parkov spravljal mimoidoče v dobro voljo. Ni ga več in je verjetno za medije postal samo ena od številk v nizu tistih, ki dnevno umirajo za posledicami novega koronavirusa. Policija pa vsak dan brezdomce kaznuje, ker se zadržujejo na cesti. Kaj jim v besedi brezdomec ni jasno?

Če se sovraštvo dobro prodaja, potem je na njega treba vpeljati visok davek. Moralni, politični in ekonomski.

Brezdomec je človek brez doma. Oziroma je človek, ki živi na cesti, ki je, žal, njegov dom. Poročanje o novem koronavirusu je postalo dobesedno novi novinarski žanr. Število okuženih in število umrlih. Kot indeksi na borzi življenja, ki rastejo in padajo. Za temi številkami so konkretni ljudje. Ljudje, ki so imeli svoje najbližje, ki so imeli svojo preteklost, spomine, upe in pričakovanja. Ali je res tako težko, da se o posledicah virusa poroča onkraj številk? Eno življenje se ne more zreducirati na številko ena. Kot se tudi škoda, ki nastaja v družbi, ne more izmeriti samo z denarjem. Ali je res preveč pričakovati od medijev, da se poglobijo v razkroj, ki se dogaja v družbi pred našimi očmi?

Če nas je že politika pustila na cedilu, poiščimo in zgradimo skupnost, ki bo temeljila na spoštovanju drugega in solidarnosti za vse. Ne dovolimo, da se zaradi nesposobnosti državnih inštitucij najhujše kršitve dostojanstva sočloveka rešujejo s humanitarnimi akcijami. In prav na tej točki bi morali sodelovati mediji. Naj razkrivajo zlorabe oblasti, ampak naj tudi poročajo o tem, kako se ljudje samoorganizirajo in pomagajo, ko odpovedo vsi institucionalni mehanizmi. Zakaj bi tvitanje kogarkoli moralo postati novica, ki se reciklira do onemoglosti? Zakaj so neumne objave ljudi, ki v življenju niso naredili nič omembe vrednega, vredne toliko medijskega prostora? Če se sovraštvo dobro prodaja, potem je na njega treba vpeljati visok davek. Moralni, politični in ekonomski. Za vse tiste, ki služijo s prodajanjem sovraštva, pa je treba vpeljati novo poklicno klasifikacijo. Vam prepuščam, da jo imenujete.

Nikakor pa ne smemo dovoliti, da tisti najbolj glasni, najbolj prostaški prevzamejo družbo, v kateri vsi skupaj živimo. Na koncu nasvet (ali recept): ne kupuj sovraštva, ne deli ga, ne recikliraj ga, kot pokvarjeno blago ga zavrzi.


Preberite še


Najbolj brano