Ženska učna ura demokracije

Jesen je, listje v Brkinih rumeni in rdeči in rjavi in gozdovi so polni jesenskih plodov, iz katerih je mogoče napraviti vrsto zanimivih in okusnih jedi, o katerih je na spletu mogoče najti nešteto receptov.

Kot žensko bi me moralo to zanimati, mar ne? Kako bom vlagala jurčke, kuhala kostanj in mečkala buče za juho. Še vedno. Ker je skozi tisočletja razvoja v ženskah za vedno ostal tisti gospodinjski gen, ki ga v življenju morajo uresničiti. Prav tako, kot morajo moški uresničevati svojo lovsko naravo. (Ta dva zadnja veleuma sem nekje prebrala in zato ni vrag, da ne držita).

“Saj se tisti, ki vodijo državo, menda zavedajo, da v razmerah, ki nam prinašajo še več tesnobe in živčnosti, ljudstvu ne morejo naložiti še nečesa, česar ni moglo razdelati v 'normalnih' časih.”

No, ne zanima me.

Dokler v neki državi, ki sodi v Evropsko unijo in je kot takšna zavezana k evropskim zakonom, pravu in spoštovanju človekovih pravic, o usodi žensk in njihovih teles skušajo odločati osiveli politiki, se me kostanjeva pita in omaka iz jurčkov ne dotakneta. Niti najmanj.

Da ne bo pomote - govorim seveda o Poljski (ne o Sloveniji, ne o, bog ne daj, ZDA). In množičnih demonstracijah, ki smo jim bili priča v zadnjih tednih. Seveda je šlo za ženske. In za odločitev ustavnega sodišča, da je splav tudi v primeru razvojnih nepravilnosti zarodka neustaven, in s tem skorajda popolne prepovedi splava v državi.

Kdor vsaj malo pozna Poljake, si je lahko predstavljal, da so v sicer kontroverzni državi, ki po sestavi vlade želi biti desno usmerjena, ki je v veliki večini katoliška in kjer ob dolgi zgodovini poizkusov prepovedovanja splava prostitucija ni kazniva, demonstracije neizbežne. Ne le, ker gre za tematiko z dolgo brado, pač pa, ker so na Poljskem demonstracije skoraj regularna oblika izkazovanja nestrinjanja z odločitvami oblasti.

Tokrat pa so predvsem nekaj drugega. S tem, ko je ulice poljskih mest dan za dnem polnilo na stotisoče demonstrantov, ki ne zahtevajo le odprave sporne odločitve, pač pa ureditev področja splava enako kot v ostalih evropskih državah, in s tem, ko je vlada vsaj začasno umaknila z dnevnega reda odločanje o spornem zakonu, je Evropa dobila učno uro demokracije.

Ne zaradi demonstrantov samih. Strinjamo se, da v časih, ko ne beležimo le porasta širjenja novodobne kuge, pač pa tudi štejemo nepotrebne smrti, množične demonstracije res niso stvar, s katero je treba zahtevati svoj prav.

Jih je pa v kontekstu vse bolj samodržnih vlad očitno treba razumeti kot edino še možno orodje, ki je ostalo ljudem, da se lahko uprejo vladnim odločitvam, ki drastično vplivajo na njihova življenja.

Razumeti pa jih je treba tudi kot poziv oblastnikom, naj bodo vsaj toliko pošteni do svojega ljudstva, da časa krize ne izkoriščajo za sprejemanje zakonov, ki jih ta trenutek ne potrebujemo nujno, njihovo sprejemanje pa ljudi razdvaja in razburja. Tako poljski splav, kot slovenski medijski prostor, vojska na mejah, nakup vojaške opreme in podobne zadeve lahko še nekaj mesecev počakajo. Najbrž brez drastičnih posledic, če jih v sedanji obliki poznamo že vsaj nekaj let.

V času, ki ga pravkar preživljamo (če imamo srečo), res ni prostora za odločitve, ki že v običajnih razmerah vnašajo med večino ljudi nemir. Saj se tisti, ki vodijo državo, menda zavedajo, da v razmerah, ki nam prinašajo še več tesnobe, depresije, živčnosti in drugih nadlog, ljudstvu ne morejo naložiti še nečesa, česar ni moglo razdelati v “normalnih” časih. Sploh, če ima to ljudstvo s temi podobnimi zakoni slabe izkušnje že iz preteklosti.

Saj bo vendar po krizi dovolj časa za sprejemanje takšnih in drugačnih zakonov in tudi državljanom bo dana možnost, da lahko zakone podprejo ali pa brez slabe vesti uveljavljajo svoje državljanske pravice do protestov in referendumov.

Razen seveda, če se oblast boji prav slednjega.


Preberite še


Najbolj brano