#Skupajbrezsovraštva

Prejšnji teden je na pobudo hrvaškega društva novinarjev in novinarskega sindikata večina hrvaških medijev za dve uri zaprla možnost komentiranja svojih prispevkov. Združeni proti sovraštvu so mediji opozorili na nevarno razraščanje sovraštva v javnem prostoru, od grozilnih objav na družbenih omrežjih, ki se spremenijo v pravi stampedo proti napadeni osebi, do sovraštva, ki ga razširjajo politiki med seboj in v odnosu do medijev. Vse to pa je treba razumeti v kontekstu morilskega pohoda mladeniča, ki je pred poslopjem vlade ranil policista in se potem ubil. Libertarni fundamentalisti na družbenih omrežjih, ki zagovarjajo neomejeno svobodo izražanja na spletu z argumentom, da sta sovraštvo in primitivnost “cena”, ki jo moramo plačati za odprt prostor javne komunikacije, ne razumejo, da sovraštvo ubija. Ne samo z besedo, ampak dobesedno. Napad na hrvaškega predsednika vlade je bil razlog hitrega odgovora ministrice za kulturo v obliki nedorečenega in pravno spornega zakona, ki bi vso odgovornost za sovraštvo v medijskem prostoru prevalilo na medije.

Da ne bo pomote. Mediji morajo prevzeti svoj del odgovornosti za to, kar se dogaja v javnem prostoru. Predolgo časa je njihov poslovni model temeljil na tem, da se sovraštvo dobro prodaja. Ampak mediji ne morejo in ne smejo opravljati nalog, ki bi jih morala (pa jih ne) opravljati policija. Ko je napaden politik, je seveda treba obsoditi nasilje in ukrepati. Ampak politiki imajo na razpolago vse vzvode, da se jih zavaruje pred nasiljem. Kaj pa navadni ljudje, ki zaradi izrečene kritike do obstoječe oblasti postanejo žrtve sistematičnega sovraštva organiziranih (včasih tudi plačanih) spletnih napadalcev? Brez varnostnikov in brez kakršnekoli javne podpore se večina po takšnem napadu umakne in obmolkne.

Libertarni fundamentalisti na družbenih omrežjih, ki zagovarjajo neomejeno svobodo izražanja na spletu, ne razumejo, da sovraštvo ubija. Ne samo z besedo, ampak dobesedno.

Kaj pa narediti, ko tudi novinarji in mediji postanejo tarče sovraštva? Ko ne morejo več opravljati svojega dela, ker si politika jemlje za pravico, da lahko poročajo samo tisto, kar na noben način ne postavlja pod vprašaj tega, kaj politika dela? Mediji in novinarji so v službi javnosti in ne politike. Politika pa je v službi ljudi. Politiki, ki privatizirajo svojo funkcijo na način, da se komurkoli odreka kritika na njihov račun, pa ne razumejo niti kaj je vloga medijev niti kaj je vloga politike, še manj pa, komu, kako in zakaj so odgovorni.

Skupno življenje v družbi zahteva spoštovanje številnih pravil. Naučili smo se, da je za varno vožnjo treba upoštevati številna pravila in jih ne jemljemo kot našo pravico do svobodne vožnje. Naučili smo se, da kljub nestrinjanju z drugače mislečimi poskušamo razumeti njihove argumente in jih prepričati, zakaj mislimo tako, kot mislimo. Ne pride nam na misel, da bi v pogovoru za prepričevanje uporabili pesti, orožje ali pa zmerljivke. Vprašanje pa je, zakaj prav na spletu nekateri ljudje ne razumejo, da ne morejo nekaznovano nekomu groziti s smrtjo, mu omenjati mater, ga pošiljati tja, od koder naj bi prišel, ali pa ga diskreditirati za komunajzarja, prostitutko in še kaj drugega.

Ko bodo vsi, od politikov do anonimnih in podpisanih nasilnežev, za svoje sovraštvo kazensko odgovarjali, bomo lahko začeli na novo vzpostavljati temelje strpnega javnega prostora, v katerem bo možno izreči kritiko brez strahu. Šele takrat se bomo lahko pogovarjali in šele takrat bomo lahko rekli, da živimo v skupnosti.


Preberite še


Najbolj brano