Država pošilja signal, da je pravila vredno izigrati
Nikoli ne bodo vsi zadovoljni s prostorskimi akti, ki jih sprejmejo odločevalci, saj nekaterim pristrižejo peruti pri nepremičninskih načrtih, drugim ni pogodu sosedova sprememba namembnosti, okoljske organizacije bi si želele več zelenih površin, urbanisti so užaljeni, ker jih niso upoštevali ..., a morajo lokalne skupnosti te načrte vseeno imeti. Istrske občine se z njimi spopadajo različno, skupni imenovalec je zgolj, da so vse pod udarom kapitalskih in političnih interesov.
Pravzaprav je prostorsko načrtovanje izrazito podcenjeno področje, saj predstavlja eno poglavitnih pristojnosti občinske politike, v ozadju sprejemanja zloglasnih OPN - občinskih prostorskih načrtov - pa potekajo številna lobiranja, kupčkanja in vračanje (ter delanje) uslug na veliko višji ravni, kot si to lahko predstavljamo.
Čemu so sploh namenjeni prostorski akti, če država na vsakih 20 let razglasi amnestijo za črnograditelje. S tem pošilja državljanom signal, da ni potrebno upoštevati pravila in se jih izplača izigravati.
Najmlajši istrski občini je v sredo uspela mala revolucija s spremembo stavbnih zemljišč v zelena tudi zato, ker ima malo prostora za morebitno gradnjo, zato je bilo tudi število vplivnih posameznikov manjše. V procesu sprejemanja OPN so v Ankaranu dobili 45 pobud za spremembo namembnosti zemljišč, v Piranu več kot 1200, v Kopru še več, s tem, da mora občinski organ pri vsaki pobudi utemeljiti, zakaj je bodisi zavržena bodisi sprejeta. Zato v piranski občini razmišljajo, da ob sprejemanju OPN tokrat sploh ne bi razglabljali o spremembi namembnosti zemljišč. Tam imajo namreč presežek stavbnih zemljišč, ki pa so še nepozidana, saj bodisi nimajo pogleda na morje, lastniki so končali v stečaju ali pa čuvajo zemljo za sinove, ki so že zdavnaj odšli. Kakorkoli: v Piranu, kjer je hlastanje po zazidalni zemlji največje, so šele v prvi fazi sprejemanja novega OPN, tako da jih javne obravnave še čakajo, v Kopru so par korakov pred njimi, v Izoli pa so tik pred dokončnim sprejemom. A so tam na račun kmetijske zemlje zagotovili precej prostora za novogradnje, pri sprejemanju pobud pa se je izkazalo, da so bili v prednosti tisti, ki so na tak ali drugačen način povezani z občinskimi vplivneži.
Druga težava, ki podaljšuje sprejem OPN, so pogoste spremembe zakonodaje, ki otežujejo, namesto da bi olajšale postopke. Največje ozko grlo so prav razne državne agencije, direkcije ali uradi. Čas, ki je potreben, da občine dobijo, denimo, dovoljenje od direkcije za vodo, je bliže enemu letu kot pa mesecu ali tednu. Zato ne preseneča, da je računsko sodišče v reviziji postopkov vseh OPN ugotovilo, da so občine v povprečju porabile štiri leta in pol za sprejetje teh dokumentov, v to obdobje pa sploh ni vštelo predhodne izdelave teh projektov. Tudi za famozno Černačevo uredbo, s katero so napovedovali poenostavitev postopkov legalizacije, se je izkazalo, da je bila namenjena predvsem vplivnežem, ki so zgradili zidanice na kmetijskih površinah. Tako je nesorazmerno veliko število prošenj in potem tudi realiziranih gradenj za senike, čebelnjake in pomožne objekte na pobočjih, ki imajo pogled na morje. Po drugi strani pa je za dejanske kmete dejansko nemogoče, da ob svojih njivah postavijo lope, kjer bi lahko shranili kmetijsko orodje in stroje.
A čemu so sploh namenjeni prostorski akti, če država na vsakih 20 let razglasi amnestijo za črnograditelje. S tem pošilja državljanom signal, da ni potrebno upoštevati pravil in se jih izplača izigravati. Kljub temu, da so za možnost legalizacije objekta Lorisa Požarja v Portorožu, o katerem smo pisali pred tedni, strokovne službe in ministrstvo podale negativno mnenje ter da je bil proti tudi župan Zadković, je nenačelna koalicija v občinskem svetu omogočila legalizacijo. Samo predstavljamo si lahko, kako pogosto so v dneh pred sejo zvonili telefoni odločevalcev in na kakšen način so se poklopili različni interesi. Rešitev bi seveda bila, da bi inšpekcija porušila dva, tri neskladne objekte in s tem “prestrašila” morebitne črnograditelje, a tega filma ne bomo videli, saj ima inšpekcija navodila, da ne zahteva rušenja, če objekt ne ogroža življenja in lastnine. Dokler država noče vzpostaviti reda in daje potuho investitorjem, nam še tako dober OPN ne bo pomagal.