Kaj ni covid? Ma kaj vse ni covid ...
Avtocenzura za danes: piši o nečem, čemerkoli, kar ni covid. Niti slučajno lahka naloga. Ker je virus na spletnih straneh, po radiu, v televiziji, v glavi, v vsakdanjih, običajnih pogovorih z ljudmi. Celo takrat, ko si hočeš povedati kaj o mački ali o vnukih, športu, sosedih, čevljih ali vremenu, se vedno od nekje priplazi tista rdeča bodičasta kroglica, čisto tako nehote. In ker se zdi, da v našem življenju v teh dneh ni prav ničesar razen pandemije virusne bolezni, je tudi težko razmišljati in pisati mimo te majhne pošasti, ki nenehno kriči po pozornosti. V besedilu, ki naj ne bi bilo o covidu, so se besede covid, virus in pandemija pojavile sedemkrat. Samo v prvem odstavku. Dobro nam gre.
Ampak ko skočimo na drugi odstavek, hitro vidimo, da je veliko stvari, prav tu in prav zdaj, ki niti slučajno niso, no, saj vemo, kaj. Smo ljudje z več ljubeznimi kot boleznimi. Morda se ne da balinati in so odpadle vaje pevskega zbora, ampak pletilke, kvačke in šivalni stroji še vedno delajo. Zunaj so žive meje in kakiji, oljke, trte in zelenice. Predali, ki se zatikajo, viseča vrata, plesen na zidovih v kleti. Koline bodo, pa zbirko digitalnih fotografij je treba urediti, čakajo zgodovinske raziskave, neodgovorjena pisma, stotine knjig in filmov. Časopis ob kavi, še vedno.
Po pravici povedano: kaj nam sploh preostane? Plesti pri odprtem oknu, medtem ko zunaj bije policijska ura, je slabši vzorec obnašanja. Z izjemo vseh ostalih, ki so še slabši.
Smo ljudje z več bližine kot oddaljenosti. Balinarska ekipa je na drugi strani telefona in tudi če se na zoomu težko igra pozavno ali odbojko, pogovor lepo steče. So sosedje za steno, glasovi na stopnišču. So kraji, ti naši primorski, veliki in majhni, ki jih je sterilna urbana anonimnost na srečo doslej obšla in dihajo, živijo kot skupnosti. Tudi če so mesta, se, k sreči, še vedno kriči z balkona na balkon. Ja, tudi ko ni policijske ure. In tudi če je stiska, in seveda je, je še vedno tudi pomoč: od krožnika piščančje juhe do čeka z ministrstva za socialne zadeve.
Smo ljudje z več zelenega kot sivega. Prvo drevo je blizu. Morje je blizu, reka, jezero, odtenki jeseni so pobarvali liste in popoldanska svetloba je zlata. Škorci ščebetajo v vrhovih dreves in na jutranjem sprehodu imaš resne možnosti, da uzreš čapljo, srno, poljskega zajca. Nebo je še modro. Iz pip teče čista voda, zrak diši po svežem in dobrem. Ni vojne.
Vse tiste velike besede o tem, kako bomo v tem času zrasli, stopili v stik s svojim notranjim jazom, se razvili kot osebnosti in začutili frekvenco planeta, so seveda neumnost. Se obleči in prepričati otroke, da se stuširajo, očistiti kopalnico, telovaditi petnajst minut, ne pojesti še enega kosa čokolade: to so, realno, zmage, ki nam jih privoščijo ti dnevi. Sanjati o veliki preobrazbi v trenutku, ko dejansko ne vemo, kaj bo jutri, morda ekonomska katastrofa, morda politični zlom, je nespametno. Zahtevati kakšno prefinjeno razsvetljenost od sebe ali od drugih je kruto in nepotrebno. Ampak najti košček nebes v tej katastrofi, zase in za drage, je pa pametno. Potrebno.
Res je: smo bolj ljudje akcije kot potrpljenja. Vajeni smo, da spimo, kot smo si postlali. In če se bojiš za službo, za maturo, za gostilno, za frizerski salon, za streho nad glavo, je malo težko šteti škorce, nabirati jesensko listje in s sosedi kramljati o mačkah. Če moraš zjutraj v službo, ne da bi vedel, kdo bo pazil na otroke, če delaš cele noči in se domov vračaš po opustelih ulicah, ni preprosto uživati v zvezdnatem nebu.
Ampak po pravici povedano: kaj drugega pa nam sploh preostane? Gremo na ulice, brez mask in z granitnimi kockami, protestirat proti temu, da je svet takšen kot je? Da je leto takšno, kot je? Se zapremo vsak v svojo luknjo kuhat zamero in kovat zarote? Se prepustimo veri, da nas vodi neznana oblast v senci, ki steguje svoje lovke, da nas bo uničila? Plesti pri odprtem oknu, medtem ko zunaj bije policijska ura, je najslabši vzorec obnašanja. Z izjemo vseh ostalih, ki so še slabši.