Kako legalizirati, pa ne le v Piranu

Lokacijska preveritev, pravni instrument, zapisan v zakonu o urejanju prostora, se kar naenkrat kaže kot pravljičen način legalizacije črnih gradenj na slovenskih tleh. Ne vseh gradenj, pač pa tistih, ki zgolj malo v višino in malo v širino odstopajo od pogojev, ki so jih investitorjem v gradbenih dovoljenjih zapisale upravne enote in za katera so še prej dobili mnenja občin. Ta instrument, v osnovi bolj namenjen preverjanju, ali bi lahko občina kakšno zgradbo javnega pomena, na primer vrtec, umestila med že zgrajene stanovanjske bloke in se izognila dolgemu postopku spreminjanja prostorskih aktov, je nedavno izkoristil znani slovenski podjetnik Loris Požar ter občino in piranske občinske svetnike prosil za lokacijsko preveritev, ali se njegova v Portorožu zgrajena stanovanjska hiša, ki je malo preširoka, malo previsoka in malo pregloboka, še vedno sklada s svojim okoljem. Očitno je bil dovolj prepričljiv, saj so svetniki, običajno načelni pri obrambi svetega istrskega prostora pred pregovorno pogoltnostjo investitorjev, domala brez izjeme in ne glede na politično barvo našli številna pojasnila, zakaj je moral Požar zgraditi malo previsoko, preširoko in pregloboko hišo.

Kakšni kriteriji bodo občinske svetnike vodili pri odločanju o že 14 prošnjah za lokacijsko preveritev, ki so po Požarjevi legalizaciji prišle na piransko občino, seveda ni znano in pušča odprto polje različnih interpretacij o stricih iz ozadja, ki financirajo in usmerjajo vsako, tudi piransko politiko. Morda bi bilo vse bolj transparentno, če bi država iskreno povedala, da z novim gradbenim zakonom že tretjič v zgodovini samostojne Slovenija odpira možnost za legalizacijo črnih gradenj. Tudi tistih 500 v piranski občini. In da so občinska prostorska načrtovanja ter prijave gradbeni inšpekciji, ki za rušenje na leto dobi “ogromno” vsoto 20.000 evrov, v tej zgodbi samo velika farsa.

Edini nauk v tej igri bi lahko bila potrpežljivost. Nagrajeni so tisti, ki so bili predrzni in gradili, pa čeprav na črno.

Edini nauk te igre bi lahko bila potrpežljivost. Nagrajeni so tisti, ki so bili predrzni in gradili, pa čeprav na črno. Oni drugi, ki živijo v najemu in čakajo na neprofitno stanovanje in jim na pamet ne pade, da bi na kosu kmetijske zemlje na Parecagu postavili malo večjo uto, tako za lopato in še posteljo ... No, naj se vendar znajdejo. Tihi blagoslov države že imajo, smernice, kako se to počne, pa tudi.


Preberite še


Najbolj brano