Aljoša Grosar, šahist, zaljubljen v šport

Če bi živeli v normalnem letu, bi se Aljoša Grosar, ki je sicer profesor športne vzgoje na novogoriški gimnaziji, kot selektor ženske državne šahovske reprezentance z ekipo že začel pripravljati na evropsko prvenstvo. Pandemija novega koronavirusa je prvenstvo seveda odnesla. Edini slovenski šahovski olimpijec z diplomo fakultete za šport sedaj upa, da ne bo s svojimi učenci - tako kot spomladi - spet telovadil pred računalniškim zaslonom.

Aljoša Grosar pooseblja znani rek - zdrav duh v zdravem telesu in vsekakor ni primer vrhunskega šahista, ki bi se po obdobju potovanj od turnirja do turnirja preselil v pisarno za računalnik kakšnega inženirskega podjetja ali raziskovalnega oddelka katere izmed naravoslovnih fakultet. Te dni ga v Novi Gorici najpogosteje srečamo z dijaki na novogoriškem stadionu ali na kolesu ne eni od številnih uličnih voženj med mestom vrtnic in domačim Šempetrom.

V zadnjem desetletju prejšnjega tisočletja je za slovo od nekdanje skupne države kot mednarodni mojster skupaj s še dvema velemojstroma delil prvo mesto na za današnje slovenske razmere nepredstavljivo močnem jugoslovanskem šahovskem prvenstvu - v konkurenci 30 velemojstrov! Dosegel je že velemojstrski rating (več kot 2500 točk) in se na treh turnirjih na pol točke približal osvojitvi zadnje velemojstrske norme. Naprej ni šlo in po nekaj poskusih se je takratni nosilec igre slovenske olimpijske reprezentance tekmovalno upokojil, a je s šahom trdno povezan še danes.

Šahovnica in koš

Aljoši Grosarju sta bila šahovnica in košarkarska žoga skorajda položena v zibelko v rodnih Desklah, kjer je obe dejavnosti ob učiteljskem in ravnateljskem delu strastno podpiral njegov pokojni oče Vojko - kasneje gonilna sila novogoriškega šahovskega kluba, v katerem se je Aljoša prebil do naziva šahovskega mednarodnega mojstra, do naslova slovenskega prvaka in do položaja prve deske v slovenski olimpijski reprezentanci. Na njej je med drugim remiziral s kandidatom za svetovnega prvaka, velemojstrom Nigelom Shortom. Danes je 53-letni profesor športne vzgoje (smer košarkarsko treniranje), ki si je družino ustvaril v Šempetru, tudi koordinator v športnem oddelku novogoriške gimnazije, pri delu katerega sodeluje že 15 let. Preizkušal se je kot trener košarkarskega tretjeligaša v Desklah, zadnjih šest let pa je selektor ženske šahovske reprezentance. Z njo je na lanskem EP v izjemni konkurenci osvojil 17. mesto.

Aljoša Grosar, učitelj športne vzgoje in šahovski mednarodni mojster. Foto: Igor Mušič

Šport in šah

Slovenija bi morala konec leta v Termah Olimia v Podčetrtku gostiti evropsko člansko prvenstvo, na katerem bi Aljoša kot selektor že šesto leto vodil slovensko žensko reprezentanco - tudi z aktualno slovensko prvakinjo, postojnsko mednarodno mojstrico Ivano Hreščak. Zasukalo se je povsem drugače: “Zaradi pandemije so odpadle vse najpomembnejše mednarodne tekme s šahovsko olimpijado vred. Preživljamo za razvoj mladih šahistk, kakršne imamo sedaj v reprezentanci, težko leto. Šah se je sicer precej postavil na noge z organizacijo domačih in mednarodnih spletnih turnirjev, ki pa potekajo v partijah hitrih potez. Morda je selitev šaha na splet kaj pripomogla k popularizaciji te igre med mladimi, ni pa mogla nadomestiti večdnevnega turnirskega tempa v klasičnem šahu. Precej osiromašeni sta bili tudi zadnji pomembni slovenski tekmovanji - posamično in ekipno državno prvenstvo. Prvo je minilo brez velemojstrov, drugo pa s skromno udeležbo le šestih ekip. V takšnih okoliščinah ni bilo mogoče organizirati turnirja z devetimi krogi, s tem pa so padle v vodo tudi možnosti, da bi mladi šahisti osvajali norme za višje šahovske naslove”, povzema Grosar težave iztekajočega se leta.

“Vrhunsko formo za šahovnicami je mogoče vzdrževati le z redno in primerno telesno vadbo ter z ustrezno zdravo prehrano. Z obojim dosežemo splošno vzdržljivost - fizično in psihično, s katero premagujemo šahovske, pa tudi življenjske izzive in pritiske.”

Aljoša Grosar

Aljoša Grosar (v ozadju) na mestu selektorja ženske šahovske reprezentance na olimpijadi v Bakuju 2016. Foto: Osebni arhiv Alojoše Grosarja

Pomlajeni ekipi mednarodnih mojstric v postavi Laura Unuk (velemojstrica) Lara Janželj, Teja Vidic, Zala Urh in Ivana Hreščak (vse mednarodne mojstrice) bodo manjkali pravi turnirji, selektor Grosar pa se trudi, da bi tudi s spletnimi treningi ostale v primerni formi za morda bolj normalno sezono v prihodnjem letu. Ob tem ga skrbi za prihodnost novogoriškega šaha. ŠK Nova Gorica (nekdanji pokalni zmagovalec), kjer so v najboljših letih zrasli njegova sestra, mednarodna mojstrica Kiti Grosar, velemojstri Jure Borišek, Jana Krivec in Ana Srebrnič in ki je z organizacijo najmočnejšega zimskega turnirja v Sloveniji - Hit open (tam je Aljoša med velemojstri segel do tretjega mesta) - sodil v slovenski vrh, je danes tekmovalno skromen.

“Po slovesu nekdanjega predsednika Stojana Karerja in tajnika Dušana Rusjana ni več starega zagona. Najboljši šahisti so odšli, delo z mladimi pa ni dovolj intenzivno, čeprav imamo pri koncu osnovne šole dva za reprezentanco perspektivna igralca, Nejca Herego in Andraža Gregoriča. Če ni neprekinjenega kakovostnega dela, te drugi prehitijo. Do lanskega leta je v klubu pomagal moj sin Gari, ki pa je našel nov poklicni izziv na Kitajskem. Sam sem ob službi sicer precej vpet v delo na slovenski šahovski zvezi, kjer sem tudi vodja usposabljanja strokovnih delavcev, a sem pripravljen po svojih močeh pomagati, če me bo novo vodstvo povabilo,” pravi Aljoša.

Težišče njegovega dela je te dni v šolstvu in športu. Na novogoriški gimnaziji je razrednik in profesor športne vzgoje, kot košarkarski trener pa z veseljem spremlja dogajanje v novogoriškem košarkarskem klubu, ki se je vrnil v drugo ligo: “Mislim, da se v Novi Gorici spet piše dobra košarkarska zgodba. Uprava uživa zaupanje. Vrnili so se nekateri stari dobri igralci, prihajajo pa mladi domači upi. Sedaj so že med nosilci igre Žan Petejan, Miha Lipičar in drugi. Za njimi so perspektivni mladinci in kadeti, tudi naši gimnazijci. Nekaterim sem bil razrednik.”

Naš sogovornik ob tem, gledajoč hitro naraščajoče številke okužb s covidom-19, z nelagodjem gleda v prihodnost. S poučevanjem na daljavo v času spomladanskega zaprta šol ni imel težav, a omejitve vendarle so: “S pomočjo aplikacij, ki so si jih dijaki naložili na pametne telefone, sem že spomladi spremljal, kako izpolnjujejo naloge na področju aerobnih vadb - predvsem pri hoji, teku in kolesarjenju. Preko videokonferenc sem nadzoroval, kako opravljajo vaje z lastno težo na domovih. Manjkalo pa je vse drugo - skupinsko delo, igre z žogo ... Upam da bomo v šoli ostali čim dlje. Okužb je pri nas komaj kaj. Splošnim zaporam življenja nisem naklonjen. Ogenj je treba gasiti le tam, kjer gori.”

Delo Aljoše Grosarja je bilo te dni v glavnem vadba z dijaki na novogoriškem stadionu. Foto: Igor Mušič

Veteran med mladinci

Grosar se še danes pod koši rad pridruži dijakom. Leta mu ne pridejo do živega. Z mnogo mlajšimi se je moral soočiti že ob koncu šahovske kariere, ko se je pri tridesetih letih ob družinskih obveznostih in dejstvu, da od šaha ne bo mogel živeti, odločil za v šahovskih krogih nenavadno potezo - za vpis na fakulteto za šport: “Ni bilo lahko, saj sem moral vse vaje delati tako kot 12 let mlajši kolegi, vendar pa mi je pomagal dotedanji način življenja. Košarka, plavanje, smučanje, kolesarjenje, tek in še kaj - to je bilo del življenja že v mojem otroštvu. Košarko sem resno igral še v prvem letniku gimnazije, kasneje pa sem ob šahu vedno športno živel. Že takrat so najboljši šahisti vedeli, da je mogoče vrhunsko formo za šahovnicami vzdrževati le z redno in primerno telesno vadbo ter z ustrezno zdravo prehrano. Z obojim dosežemo splošno vzdržljivost - fizično in psihično, s katero premagujemo šahovske, pa tudi življenjske izzive in pritiske. Nekateri šahisti vadijo, ker pač vedo, da morajo, redki pa tudi z veseljem. Na pomen vsega tega opozarjam dijake pri športni vzgoji. Eden od vzornikov je lahko aktualni svetovni šahovski prvak Magnus Carlsen, ki ima prav atletsko postavo.”

Konjiček - potovanja

Aljoša Grosar je med tekmovalno in selektorsko šahovsko kariero (osem let je vodil najboljše slovenske mladince, zadnja leta pa je selektor članic) prepotoval skoraj ves svet. Navajenost na potovanja in komunikativnost sta ga pripeljali do tega, da rad organizira potovanja še danes - družinska, pa tudi službena. Svoje dijake je popeljal vse do Kanade.

Ta del življenja pogreša: “Na letalu sem zadnjič sedel februarja. Takrat, ko smo se z družinskih počitnic na Maldivih vrnili naravnost v epicenter izbruha epidemije covida-19 - na letališče v Milanu, kjer so nam takoj izmerili temperaturo, si še nisem mislil, da letos ne bom več letel. Tudi šolske mednarodne ekskurzije in izmenjave so se ustavile. Sedaj se pač ob rekreativnih dejavnostih premikam po domačih krajih in upam, da bo drugo leto bolje.”

---