O kulturi v času kolere. Pardon, korone.

Pred nekaj dnevi je minila obletnica rojstva bistriške pesnice Makse Samsa. Na 12. oktober 1904, dan njenega rojstva, so nas bolj ali manj spomnili le prijatelji s facebooka, ki so na virtualne zidove pripeli opomnike in pomnike njenega življenja in dela.

Da je letos spomin na domačo, na Dolnjem Zemonu rojeno pesnico minil brez posebnih praznovanj - vsaj v domači občini, če je pesnica širše malo manj znana - je razumljivo in tudi opravičljivo. Korona pač. Ki ne “zapira” le večjega dela gospodarstva, pač pa tudi večino dogajanja, ki sodi pod okrilje kulture.

Pomanjkanje kulturnih dogodkov je ob koroni morda mogoče še bolj občutiti v manjših krajih in občinah, kjer so “običajna” leta prežeta in obarvana z raznovrstnim kulturnim dogajanjem.

O tem, kako je posledice tega pomanjkanja kulturnih dogodkov mogoče občutiti skoraj tako močno kot posledice zapiranja dela gospodarstva, te dni ne opozarjajo le izvajalci, pač pa tudi “uporabniki” kulture. Tisti, ki jim že več kot pol leta manjka kulturnih posladkov v obliki koncertov, predstav, razstav, obiskov muzejskih in drugih kulturnih ustanov ... Dogodkov, ki so obenem sol in torta naših življenj, kakovostno lepilo časa med opravljanjem službe, skrbjo za družino in osnovnim preživetjem. Dogodkov, ki morda ne bogatijo materialno, vsekakor pa pripomorejo k bogatejšemu in polnejšemu stanju duše in psihe.

To pomanjkanje je morda mogoče še bolj občutiti v manjših krajih in občinah, kjer so “običajna” leta prežeta in obarvana z raznovrstnim kulturnim dogajanjem. Pa naj gre za državna praznovanja, medobčinske prireditve ali pa “le” dogodke, ki jih ob različnih priložnostih pripravljajo domača društva.

Teh je na Bistriškem res veliko (32, kolikor jih našteje občinska spletna stran, od tega več kot dve tretjini kulturnih) in domala vsa so zelo aktivna. Če prištejemo še aktivne posameznike, pevske zbore in skupine ter vse kulturnike, ki poskrbijo za s poezijo prežete poletne večere, novoletne koncerte, prvomajska kresovanja, ode jesenskim sadežem, tematske dneve v domačih krajih in še za pisano paleto drugih dogodkov, je še tako kulturno nezainteresiranemu posamezniku jasno, da korona ni spremenila le gospodarstva, šolstva in zdravstva, pač pa počasi in vztrajno spreminja dušo in esenco posameznega kraja.

Kako daleč in kako globoko bodo zarezale posledice stanja novega in neznanega virusa, ne upa in ne ve napovedati nihče. Še toliko manj za področje kulture. Morda se komu že dozdeva, da sedanje dogajanje ne bo blagodejno vplivalo na psiho, tako posameznikovo kot kolektivno. Vendar se še nihče ni povsemresno vprašal, kakšno bo življenje brez kulture. Visoke, domače, kakršnekoli že.

Že res, da imamo na voljo vse virtualne poti, ki nam omogočajo spremljanje dogodkov prek spleta. Da lahko še vedno beremo knjige, gledamo televizijo, poslušamo youtube. Ampak, kaj pa tista razstava, kjer človek ne more od blizu videti detajlov slike? Kaj pa tisti koncert, kjer ni mogoče v živo doživeti vzdušja? Kaj pa ona knjiga, ob predstavitvi katere ni mogoče osebno spoznati avtorja in prisluhniti njegovim mislim? Otroška miklavževanja in dedki Mrazi? Ustvarjalne delavnice? Praznovanja v domovih starejših?

Pravijo, da je bila bistriška pesnica Maksa Samsa neuslišano zaljubljena v Srečka Kosovela. Pesnika velikega formata, ki je umrl star komaj 22 let. Za posledicami meningitisa.

Za virusni meningitis tudi danes ne poznamo zdravila. Poznamo pa Kosovelovo poezijo. Ki je skoraj stoletje po njegovi smrti preživela vse viruse, vse bolezni in vse druge nesreče tega sveta. In bo živela tudi naprej, koroni in spreminjanju načina sodobnega življenja navkljub.

Mogoče se bomo iz tega kaj naučili. Mogoče ne. Ni važno. “ Vsi problemi so problemi človeka,” je v svojem konsu zapisal Kosovel.


Preberite še


Najbolj brano