V spomin: Evgen Prinčič (1936-2020)
Brici so vedno bili in so dobri pevci. Evgen Prinčič, rojen v Medani, ni bil izjema. Pripadnost glasbi je verjetno podedoval po očetu Evgenu, tenoristu v domačem zboru. Mladi Evgen je že v rosnih letih pokazal čut za ritem in glasbo. Kot otrok je sodeloval pri potrkavanju ob vaških slovesnostih.
Šolal se je najprej v Medani in na Dobrovem, v Ljubljani pa nadaljeval na učiteljišču. Tam je v letu 1956/57 vodil učiteljski oktet in naslednje leto mešani pevski zbor, kjer mu je bil mentor Anton Nanut. Sedem let je pel v Primorskem akademskem pevskem zboru Vinko Vodopivec in z njim gostoval v Grčiji, Egiptu, na Poljskem in v Skandinaviji. Z Učiteljskim pevskim zborom Emil Adamič je sodeloval 15 let. Po študiju je služil vojaški rok v Bileći. S tenoristom in vodjo zbora Danilom Čadežem je pel v vojaškem pevskem zboru. Po vrnitvi je na Dobrovem v letih 1959-1961 vodil otroški in mladinski pevski zbor, zatem pa je v Ljubljani študiral na Pedagoški akademiji in z dirigentom Janezom Kuharjem korepetiral pri Mladinskem pevskem zboru RTV Slovenija.
Sežanska občina je iskala primernega učitelja glasbe in zaprosila za pomoč Rada Simonitija. Ta je toplo priporočil Prinčiča. Tako je pristal na sežanski osnovni šoli, kjer je ostal 18 let, do 1981, ko je postal ravnatelj Glasbene šole Sežana, ob tem pa še predsednik Društva glasbenih pedagogov in predsednik Zveze kulturnih organizacij v Sežani. Ob prihodu v Sežano je prevzel in v letih 1963-1978 vodil otroški in mladinski zbor ter žel uspehe.
Prinčič je vodil še moški pevski zbor v Sežani in ženski pevski zbor, moški pevski zbor v Ricmanjah in mešani pevski zbor Lipa v Bazovici. Najlepše spomine je imel na moški pevski zbor Prosek-Kontovel v letih 1979-1988.
Zavzemal se je za združevanje ljudi različnih narodnosti in veroizpovedi, za prijateljstvo. In kaj bolj pripomore k temu kot prav pesem, ki iz mnogih grl zveni ubrano in enkratno?
Največ sveta je videl, ko je deset let vodil Moški pevski zbor Dragotin Kette iz Ilirske Bistrice, s katerim je nanizal veliko nastopov po tujini. Vodil je tudi Mešani pevski zbor Sežana. Kot član predsedstva Zveze organizacij glasbenih pedagogov Jugoslavije in selektor je veliko potoval. In bil je med entuziasti, ki so si prizadevali, da bi primorski zbori z vsakoletnim nastopom pokazali, kaj zmorejo in znajo. Rodila se je Primorska poje, revija zborov, ki jih druži slovenska beseda.
Prejel je številna priznanja in nagrade. Glasba je bila smisel njegovega življenja. Ko mu je vid močno opešal, ga je sin Saša vozil v Ilirsko Bistrico. Potovanje mu ni bilo odveč, posebej še, ko je začutil, kako sin nadaljuje njegovo delo. Umrl je v Sežani, pokopali pa so ga v njegovi rodni Medani, ob pesmi in zvonjenju zvonov, iz katerih je kot otrok izvabljal melodijo s potrkavanjem.
Pavel Skrinjar