Kar je vaše, je od vseh, kar je moje, pa samo moje

Prišla je jesen. Letni čas plodov. Kostanjev, gob, drnulj, pa tudi orehov, jabolk, hrušk, zelja, korenja ... In prišel je tudi letni čas pobiralcev. Medtem ko letine pridelkov nihajo, je letina pobiralcev vsako leto večja.

Pred desetletji je te plodove komaj kdo poznal. Italijani so na Kras prihajali na nedeljsko kosilo in se po obilnem obedu sprehodili do drugega konca vasi, da so naredili v želodcu prostor še za sladico. Gob niso nabirali, raje so pri gostilničarju, ki jih je nabiral in poznal, naročili njoke z gobovo omako, popečene jurčke ali nadevane dežnikarice. Orehe so imeli najraje v kuhanih štrukljih, v palačinkah ali poticah - en kos še za domov, saj med tednom itak niso kuhali, kaj šele pekli.

In prihaja tudi letni čas pobiralcev. Medtem ko letine pridelkov nihajo, je letina pobiralcev vsako leto večja.

A so se navade sčasoma spremenile. Nekatere denarnice so tanjše ali pa se denar iz njih razporeja drugače. Malo za gostilno, malo za gospodinjsko pomočnico (ta seveda mora biti, kriza gor ali dol, kaj bodo pa rekli sosedje, če si bomo čistili in likali sami?!), malo za novo kolo in kolesarsko opremo, malo za psa in pasjo hrano, malo (več) za avtodom ... Pa zmanjka za vse.

In kostanji kar ležijo po tleh in vabijo. Gobe kar rastejo - kot gobe po dežju. Zakaj jih ne bi pobrali? Ali fig, ki visijo na kolesarsko pot. Ali jabolk na robu vasi.

“Nisem vedela, da je vaše,” je rekla ena takšnih nabiralk lastniku parcele, ki jo je zalotil, ko je v vrečko nabirala orehe na njegovi parceli. “A če bi bilo od mojega soseda, pa se vam zdi prav, da kar pobirate njegove orehe?!” jo je spomnil, da ni problem, ker je nabirala njegove orehe, temveč v tem, da je pobirala tuje. Od nekoga. Od lastnika, ki jih je posadil, čakal, da zrastejo (stare sorte orehov dočaka šele naslednja generacija, vedno so pravili, da se orehe sadi za otroke in vnuke, ne zase).

“Če bi jaz prišel k vam in si postregel iz vašega hladilnika, kako bi se odzvali, če bi rekel, da nisem vedel, da je hladilnik vaš?“ ji je vrnil vprašanje. “Travnika ni mogoče ograditi in zakleniti, je prevelik. A to ne pomeni, da nima lastnika. Vsak travnik, vsaka parcela ga ima.”

Nabiralka se ni dosti zmenila za razlago. Nekaj je zamrmrala v brado, pobrala šila in kopita (in nabrane orehe) in odšla. Bi ji rekel zanje, pa se mu je zdelo nevljudno.

Kot tudi sosedi, ki ji je potožil o neljubem dogodku. “Tudi na našem travniku sta dva pobirala jabolka,” mu je povedala za podoben obisk nepovabljenih nabiralcev. “In? Kaj si jima rekla?” jo je vprašal. “Nič. Sploh nisem šla do njiju. Mi je bilo preveč nerodno,” je priznala domačinka.

Dokler so v vaseh prevladovali vaščani, ki so obdelovali zemljo, je vsak vedel, čigavo je kaj, nikomur niti na kraj pameti ni padlo, da bi sosedu pobiral orehe ali jabolka. Seveda so nabirali gobe po gozdovih, a tudi te “pošte” so imeli ponavadi nekako razdeljene, da si niso skakali v zelje. Tudi pri brinovih jagodah je bilo podobno, pa pri šipku in še čem, kar je zraslo na skupnih gmajnah okrog vasi.

Potem so začeli v vasi prihajati meščani. Večinoma kulturni, spoštljivi do vasi, narave in okolja, v katerega so se priselili. Postali so del vasi, vaščani so jih vzeli za svoje. Nekateri, na srečo redki, pa so ostali meščani - ne v žlahtnem, temveč v slabšem pomenu besede. Z miselnostjo, udomačeno v mestu: moje stanovanje je samo moje, kar je zunaj njega, je javno in torej od vseh. A v vaseh je javnega malo ali nič. Javna je cesta do vasi in po vasi, ekološki otok za odpadke, morda vaški dom in igrišče. Potem se javno konča. V vaseh ni javnih parkov, ni javnih pasjih sprehajališč, ni javnih sadovnjakov in javnih njiv.

Vse to bi, glede na vse bolj mestni način življenja ljudi vsepovsod, verjetno potrebovali. Če ima mestni sadovnjak Ljubljana, zakaj ga ne bi imeli tudi v Kopru, Novi Gorici, Postojni, Komnu ... Verjetno bi ga jesenski nabiralci spomladi z veseljem okopali, poleti pokosili, v suši zalivali ... 


Preberite še


Najbolj brano