Pozor, kamikaze na električni pogon!

Pred leti so postali “in” električni avtomobili. Kmalu so jim sledila električna kolesa in motorji. Od pomladi dalje je tudi po Primorski zadnji hit električni skiro. Njihovi imetniki kot blisk in neslišno drvijo mimo nič hudega slutečih pešcev in jim divjajo naproti prepričani, da se jim morajo vsi umikati. Včasih se na skiroju vozita celo dva. Skoraj nobenemu se ne posveti, da ne sme divjati, kaj šele, da mora zaradi varnosti sebe in drugih voziti kje ob robu. Ne, lastijo si sredino pločnikov in ozkih ulic v starih mestih, prepričani, da so rezervirani le zanje.

Za razliko od električnih avtomobilov in motorjev veliko električnih koles nima zvonca, večina tudi luči ne. Brez te opreme je tudi glavnina električnih skirojev. Če obojega ne dokupi, bi moral lastnik kolesa ali skiroja med vožnjo kdaj zakričati, da prepreči trčenje s pešci. Predvsem pa zelo previdno voziti. In seveda ne voziti v temi, ker je neviden in neslišen. Pa se prav vse to dogaja - vozijo brez zvonca in luči, podnevi in ponoči. Ker so skoraj neslišni, se jih pešci pogosto prestrašijo, ko jih uzrejo tik sebe. Kar je nevarno in lahko zakrivi marsikaj.

Vožnja mame ali očeta na električnem skiroju z otrokom je vse pogostejši prizor. Kar v zdravi kmečki pameti vzbuja ogorčenje. Pomisliš, da bi takega norca spravilo k pameti le plačilo visoke kazni. A kaj, ko ni znano, ali za taka prevozna sredstva v prometu sploh obstajajo pravila in pripadajoče kazni.

Ta prevozna sredstva so v vrvežu na cestah, stezah in pločnikih postala že velik problem. Še veliko večji in pogostejši bo pozimi, ko se dnevi občutno skrajšajo. Že zgodaj popoldne je trda tema, prav tako zgodaj zjutraj, ko morajo dijaki k preduri. Prav med srednješolci je veliko lastnikov električnih skirojev. Nad njimi so najstniki zelo navdušeni, saj je to praktično in hitro prevozno sredstvo, ki ga je mogoče toliko zložiti, da ga lahko nesejo s seboj v razred ali v zavarovano garderobo.

Po pločnikih in ozkih ulicah starih mestnih središč z električnimi skiroji ne divjajo le najstniki, ampak tudi nekoliko starejši in ljudje srednjih let, ki delajo v uradih ter lahko v pisarnah zložene skiroje tudi shranijo. Tudi njim je vseeno, ali jih pešci zaznajo ali ne. Tudi oni pogosto švigajo ljudem izza hrbtov, kar zlasti starejše - ti tudi slabše vidijo in slišijo - zelo prestraši in lahko izzove nepričakovane premike, ki lahko povzročijo celo nesrečo. Taki trki s pešci so lahko vzrok za težje poškodbe!

Tudi kadar pešec takšno kamikazo na električni pogon vidi, ker mu ta drvi naproti, pričakuje vsaj dvoje: da bo oni, ki vozi, zmanjšal hitrost in se bo - zaradi svoje in njegove varnosti - primerno umaknil. Nekam bolj na rob pločnika ali ulice. Pa se tudi to ne dogaja kot nekaj samoumevnega in nekateri pešci že imajo izkušnjo, kako so zadnji hip odskočili, da so jo odnesli brez padca in praske.

Sodobni vozniki malih in manjših naprav na električni pogon so postali stalnica. Kar ni nič narobe, če bi se vsaj primerno obnašali. Pa se dogaja prav nasprotno in vse pogosteje spravljajo v nevarnost zlasti starejše, manjše otroke in ljudi z majhnimi otroki. Povsod, kjer ni urejenih kolesarskih stez, brezbrižno divjajo po pločnikih in po sredini ozkih ulic brez pločnikov in prometnih oznak. Ker nimajo trobelj in zvoncev, bi morali voziti vsaj zelo počasi. Še zlasti, ko je gneča nekoliko večja. Že zaradi lastne varnosti bi si lahko umislili zvonec ali kaj podobnega. Še posebej pa bi morali osvojiti ali osvežiti znanje iz splošne varnosti v prometu in tudi iz prometnih predpisov, ki jih je mogoče smiselno uporabiti tudi za vožnjo s temi napravami.

Dogaja pa se prav nasprotno. Navdušeni, da te zadeve razvijejo kar veliko hitrost, brezglavo drvijo in upoštevajo le sebe in svoje želje. Nad opozorili, da ogrožajo vse in sebe, se zmrdujejo ali iz njih objestno norčujejo. Prepričani so, da si lahko privoščijo prav vse. V tem jih pogosto podpirajo celo njihovi starši. V primeru prometnih nesreč in poškodb pa krivijo izključno druge.

Hoteli to ali ne, so odrasli mladim največji ali najslabši zgled. Vedno in povsod, tudi na cesti, pločniku, v prometu. A kaj, ko zgledov pogosto ni nikjer mogoče najti, saj tudi veliko odraslih divja z električnimi napravami. Nekateri celo še bolj predrzno kot najstniki. Pustimo vnemar nekatere trditve, da to počnejo zlasti taki, ki so v sebi nezadovoljni, nesrečni, se počutijo neizpolnjene in skušajo pač vzbuditi pozornost okolice.

Še bolj zaskrbljujoče pa je to, da nekateri odrasli prakticirajo celo vožnjo v dvoje in v troje na tisti, zares majhni deščici električnega skiroja. Pa to niso le najstniški prijatelji, ko se po dva zbašeta na en sam samcat skiro. Vožnja mame ali očeta na električnem skiroju z otrokom je vse pogostejši vsakdanji prizor. Kar v zdravi kmečki pameti vzbuja ogorčenje. Pomisliš, da bi takega norca spravilo k pameti le plačilo visoke kazni. A kaj, ko nihče prav ne ve, ali za taka prevozna sredstva v prometu sploh obstajajo pravila in pripadajoče kazni za kršitelje. Slišati je, da še ne, ker so te naprave prišle hitreje v rabo kot je mogoče zanje izumiti primerne prometne predpise. Zato ni jasno opredeljeno niti to, ali sodijo neslišni skiroji na pločnik, med pešce, ali na kolesarsko stezo, med kolesarje in kam da ter kam absolutno ne ...

Nesporno pa je, da gre tudi pri tovrstnih prevoznikih za splošno kulturo in za kulturo obnašanja, ki zajema tudi skrb za varnost. Za lastno varnost in varnost vseh drugih v prometu. Razsoden, kultiviran, obziren in umirjen človek se bo tako obnašal tudi, ko se vozi s sodobno ekološko neslišno napravo. Ne bo divjal in bo po potrebi, denimo v gneči, z nje sestopil. Na ulicah, pločnikih, kolesarskih in še kakšnih stezah bo spoštoval vse druge prisotne in vse okoliščine. Ne bo motil drugih, še manj jih bo objestno strašil ali ogrožal.


Preberite še


Najbolj brano