Verjetno najbolj družaben virus vseh časov
Pride dan, ko se resno vprašam, le o čem bi se pogovarjali, če ne bi bilo epidemije koronavirusne bolezni. Politika, vključno z odstopi ministrov, uspešnimi ali pa ne, je nekako izgubila svoj naboj. Vreme nam, še dobro, razen z manjšimi poplavami, ni postreglo s kakšnimi ekscesi. Gospodarstvo je v zmernem padcu, umetnosti nihče ne razume, z znanostjo se večinoma ukvarjamo, ko navrže kakšnih 300 milijonov, kar se športa tiče, pa so se, žal, končale vse kolesarske dirke, smučanja pa ni še na obzorju.
Biti zdravnik v času korona krize seveda ni lahko, ampak tudi biti novinar in urednik ni mačji kašelj. Dnevna novica o številu na novo odkritih primerov, ki povzema epidemiološki vladni čivk, je postala nekako obvezna vsebina. Tako kot horoskop in vremenska napoved ali, v starih časih, poročilo s seje centralnega komiteja. Ampak kako servirati to vsebino, je družabno omrežna znanost. Pogled na komentarje je hecen. Skoraj vsi bralci vseh spletnih medijev se v svoje razmišljanje o banalnem, pravzaprav vsak dan istem, obveznem članku, potrudijo posmehljivo zamahniti z roko nad “novinarčki”, “pisunčki” in “plačanci”, ki trobijo v rog skorumpirane in manipulativne oblasti. Zakaj sploh pišete o tem? Zakaj sploh prepisujete te številke? Saj je okužb manj kot v preteklem mesecu. Seveda je okužb več, če pa je več testiranih - delež pozitivnih ostaja ves čas enak. Delež pozitivnih se nekoliko veča, seveda, če pa nimajo časa, da bi testirali vse. Če sploh koga testirajo, kje pa sploh najdejo te ljudi? Številke so tako ali tako ponarejene. Na koncu pa, trije smeškoti, ki se valjajo po tleh in jim tečejo solze, koga pa to sploh zanima.
Res, koga to sploh zanima, se sprašuje kakšnih 150 do 350 ljudi v komentarjih pod člankom, za katerega so si iz golega nezanimanja vzeli čas, da ga preberejo in ob njem zabeležijo svoje cenjeno mnenje.
Res, koga to sploh zanima, se sprašuje kakšnih 150 do 350 ljudi v komentarjih pod člankom, za katerega so si iz golega nezanimanja vzeli čas, da ga preberejo in ob njem zabeležijo svoje cenjeno mnenje. Dan za dnem.
Popolnoma legitimno je, da ima vsak od nas o ukrepih za boj proti covidu-19 svoje mnenje. In samo neumen človek ob vseh kolobocijah, ki smo jim priča, ne bi imel pomislekov o kompetenci, iskrenosti in poštenih namenih politike, in včasih tudi stroke. Nobena avtoriteta pač ni nedotakljiva. Ampak v imenu zdrave pameti bi se vendarle morali zavedati, da ima strokovno znanje svoje dostojanstvo in izobrazba svoj smisel. Ali o epidemiji nalezljive bolezni Marko Potrč in Tanja Ribič vesta in razumeta več kot Alojz Ihan? Ne, v nobenem filmu. To ni stvar mnenja ali svobode govora.
Resno moramo premisliti tudi o tako priljubljenemu argumentu “ne poznam nikogar, ki bi imel to bolezen.” Še nikoli nisem videla oposuma in ne poznam Melanije Trump, kar ni razlog za to, da bi me nekdo lahko prepričal v njun neobstoj. Dojemati vso kompleksno resničnost sveta skozi svojo ozko, omejeno, partikularno izkušnjo, spet ni stvar svobode, temveč osnovne praktičnosti. In nazadnje: neumno je pretvarjati se, da nas ta virus ne zanima. Da nas ne skrbi. Da se ga ne bojimo. Smo sredi epidemije nove bolezni. Verjetno se res izkazuje, da je resnično nevarna le za manjši delež populacije, da nima dolgoročnih negativnih posledic za tiste, ki jo prebolijo, da virus ne izvaja akrobatsko nevarnih mutacij in da se bo sčasoma izkazal za sopotnika, s katerim lahko mirno sobivamo. Ampak vseeno: živimo sredi globalne epidemije nove, doslej neznane bolezni.
Vsak v svojo luknjo in na prvo drevo? Ni nobene potrebe. Ampak previdno, s premislekom o tem, kaj moramo spremeniti, prilagoditi, urediti, da bo lažje. Z enim očesom, kot vedno, usmerjenim na najbolj ranljive, najbolj šibke, na tiste, ki se spopadajo s preveč resnimi težavami, da bi imeli čas komentirati na facebooku ali snemati vlog. To pa ja. In če sem zaradi tega ovca, no, potem pač: beeeeee.