Rok Ražman, doktor elektrotehnike na traktorju

Koliko skupnega imata sladkorna bolezen in vino? In kaj ju povezuje v notranjosti zahodne Istre, v Gračišču, ki ni kakšen znan vinorodni kraj? Odgovor še zdaleč ni samoumeven, a je zanimiv. Druži ju Rok Ražman, mladi doktor elektrotehniških znanosti, ki pa se je odločil, da bo fakultetni laboratorij v Ljubljani zamenjal za vinograde v Istri.

V minulih dveh, treh letih se je Rok Ražman ukvarjal z razmislekom in s poskusi, kako neinvazivno, torej brez zbadanja ali česa podobnega, zmeriti stopnjo sladkorja v krvi. Pod mentorskim vodstvom prof. dr. Janeza Trontlja so v raziskovalnem procesu izdelali napravo, ki meri sladkor na podlagi upornosti kože. To pomeni, da bo v prihodnje sladkornim bolnikom prihranjeno zbadanje. To ni prijetno že pri zelo občasnem odvzemu krvi za preiskave, kaj šele pri vsakdanjih ali večkratdnevnih analizah.

Rok Ražman je zagovor disertacije izpeljal, kot se šika in postal doktor znanosti. O metodi, ki jo je obravnaval za analitiko krvi pri človeku, se je s kolegi ukvarjal tudi za uporabo na povsem drugem področju, pri meritvah hranil v zemlji, kar bi lahko bilo podlaga za to, kaj v zemlji manjka in kaj bi ji bilo dobro dodajati. To je že veliko bliže področju, na katerem želi graditi svojo življenjsko pot in poklicno kariero.

“Bolj sem poglabljal znanje o vinu, bolj je zorela odločitev, da želim delati na zemlji.”

Rok Ražman

“V šoli mi je vse šlo dobro”

V Gračišče se je iz bližnjih Popeter, ki so onstran hriba in odkoder je pogled na morje, preselil Rokov pokojni nono Marcel. Leta 1962 je kupil gostilno in nadaljeval družinsko tradicijo, začeto v domači v vasi. Po cesti s Črnega Kala so se proti Buzetu valile vedno večje kolone turistov in v gostilni ob njej so imeli ogromno dela. Gostje so cenili domače klobase in pršut, po čemer je bil cenjen Marcel, pa tudi njegovo vino.

Vino je postalo strast Rokovega očeta Vladimirja, ki se je soočil tudi z veliko spremembo v obisku gostilne po dograditvi avtoceste do Kopra, ki je požrla večino prometa. Začel je s stekleničenjem vina in na neki način v vinske zgodbe potegnil tudi sinova, Roka in Nika. Verjeli so v svoje delo, potrditev in najpomembnejši preboj pa je bilo Decanterjevo platinasto priznanje za izjemno oceno 97 točk (od 100 možnih) pred nekaj leti za njihovo macerirano malvazijo letnika 2015, ki je bilo sploh prvo priznanje te vrste za malvazijo in prvo za katero koli oranžno vino.

“V šoli mi je vse šlo dobro. Bil sem tako tehničen tip kot ljubitelj narave. Imel sem herbarij in v loncih tudi svoje male oljke,” pripoveduje Rok Ražman, ki je po osnovni šoli v domači vasi obiskoval koprsko gimnazijo. “Za nekaj sem se moral odločiti,” se spominja kolebanja pred odločitvijo o študiju.

Dobro mu gredo jeziki: kot gimnazijec je bil državni prvak v italijanščini, govori angleško, tudi hrvaško, francoščino je imel v šoli, špansko se je učil sam, zna tudi latinsko, na tečaje ruščine je hodil med študijem v Ljubljani, nemščino pa namerava izpiliti, ker je poleti pri njih ogromno gostov iz Nemčije in Avstrije. Za študij jezikov se ni odločil, ker se ni videl kot prevajalec ali učitelj, prevagala je elektrotehnika. Videti je, da upravičeno, saj je bil med najboljšimi študenti v generaciji na Fakulteti za elektrotehniko, povprečje njegovih ocen je zavidljivo, 9,6, kar pomeni, da je bil indeks poln čistih desetk. Študij je nadaljeval kot mladi raziskovalec, magistriral in slednjič še doktoriral.

Penina iz plavine

A v Ljubljani mu ni šla le elektronika. Potegnilo ga je tudi v organoleptiko in na Biotehniški fakulteti je opravil tečaj za pokuševalca vin. Gre za licenco, ki po ustrezni praksi omogoča sodelovanje v komisijah, ki dajejo dovoljenje za promet z vinom. Z bratom Nikom, ki je le dobro leto mlajši, sta se odločila stopati po očetovi poti in sta se zapored udeležila someljejskih tečajev na vseh treh stopnjah ter dosegla visok naziv, ki ga nima prav veliko slovenskih someljejev. Znanje jima pride še kako prav: Nik, sicer magister ekonomije, je prevzel vajeti v družinski gostilni, Rok pa na kmetiji.

“Bolj sem poglabljal znanje o vinu, bolj je zorela odločitev, da želim delati na zemlji,” pravi Rok Ražman. Ko je odločitev dozorela, je kot mladi prevzemnik postal gospodar na kmetiji. Skrbi za pet hektarjev vinogradov, hektar je sadovnjakov, pol hektarja pa ima oljk. Kmetuje sonaravno, razmišlja tudi o pridobitvi ekološkega certifikata. V vinogradih je velika večina refoška in malvazije, ki jo namerava še saditi, desetina je muškata, merlota, shiraza in cabernet sauvignona, desetina pa plavine oziroma maločrna, ki pleni veliko zanimanja in energij mladega vinarja. Gre za staro sorto, ki je včasih zaradi obilnosti, nizke kisline in sorazmerno nizkih alkoholnih stopenj blažila in mehčala refošk. Na pobudo zaljubljenca v vino Borisa Ugrina, čigar rod je iz bližnje Sočerge, se je Ražman odločil, da poskusi s plavino kot grozdjem za pridelavo penin. Prvi poskusi so bili spodbudni in danes sta iz plavine dve penini: bela dosage zéro in rose brut. Sprejeti sta zelo dobro, zato s pridelavo nadaljuje in se ozira, kako bo v kleti pridobil dovolj prostora za nekaj letno zorenje penin.

Z roko v roki z bratom

“Največ vina prodamo doma. Domačini v gostilni so najbolj naklonjeni malvaziji. Sicer pa je naše tržišče za zdaj predvsem zahodna Slovenija,” pove Rok Ražman. Prvi izvoz vina je bil v Italijo, seveda pa ga gre veliko z gosti, ki se ustavijo pri njih, tudi s tistimi, ki prespijo v katerem od apartmajev na domačiji. “Letos je stalno zasedeno, v večini so slovenski gostje. Kdor išče mir, se ima pri nas super,” pove Rok. Z bratom Nikom delata z roko v roki, njuni dejavnosti sta konec koncev komplementarni poudarja, saj so hrana, vino in turistične namestitve na podeželju sestavni deli njihove ponudbe.

“Oče mi je povsem prepustil skrb za grozdje in vino, zdaj je še najbolj dejaven pri zaščiti istrske klobase, za kar se zavzemata z Igorjem Trčkom iz Hrastovelj,” pravi Rok Ražman ko pazi, da se živahni Mark Ian, ki bo za Novo leto dopolnil dve leti, ne prekucne pod gostilniško mizo. Prav mogoče je, da bo tudi on čez dve, tri desetletja pripovedoval, da se je vse začelo z otroštvom v gostilni ...

---