Odnos do starih, ogledalo družbe

Letošnja opozorila o nezavidljivem položaju starostnikov se od lanskih razlikujejo v eni kratki, a bistveni besedi. V preteklosti smo pisali, da je treba začeti ukrepati takoj, sicer bo (!) prepozno, letos pa moramo napisati, da je (!) prepozno.

Pandemija koronavirusne bolezni 19 je naši družbi pljunila v obraz vse, kar se je nabiralo leta. Nastavila nam je ogledalo, pa ne samo politiki, ki že skoraj 20 let pripravlja zakon o dolgotrajni oskrbi in je po ugotovitvah Računskega sodišča za to porabila že več kot 70 milijonov evrov. Pandemija je nastavila ogledalo družbi, ki ob smrti starostnikov zaradi okužb z virusom sars-cov-2 ne izraža nikakršnega sočutja. Največkrat je slišati, da tem ljudem tako ali tako ni ostalo več veliko časa in da so imeli pridružene bolezni. Kot da je njihovo življenje zaradi tega vredno manj. Ali drugače: kako dragocen bi bil za vas današnji dan, če bi vedeli, da je poslednji?

Pandemija je nastavila ogledalo družbi, ki ob smrti starostnikov zaradi okužb z virusom sars-cov-2 ne izraža nikakršnega sočutja.

Poznavalci dogajanja na področju starosti in staranja že leta opozarjajo, da postaja “ageizem” oziroma staromrzništvo, ki odriva stare ljudi v osamljenost, nepomembnost in revščino, vedno večja kuga razvitega sveta. Te procese je zdaj pospešila prav nova kužna bolezen.

Starostniki so potisnjeni na rob, odveč so začeli postajati še v javnem prometu. Nekateri mladi, zdravi in močni ljudje so prepričani, da bi lahko v sedanjih okoliščinah uživali svobodo brez omejitev, če bi pač družba poskrbela za “izolacijo ranljivih skupin”. Z manj strokovnimi in bolj iskrenimi besedami to pomeni, da je treba za popolno svobodo zdravih bolne starostnike zapreti v stanovanja ali pa v domove za starejše ter jim omejiti medsebojne stike in stike s svojci. Dve tretjini stanovalcev slovenskih domov ima demenco. Ustavitev osebnih stikov pri teh bolnikih privede do zmede in dezorientacije ter poveča tveganje za telesne in duševne bolezni, opozarjajo nevrologi.

Bolj smo povezani, kot se nam zdi, in bolj odvisni eden od drugega. Svetovni dan starejših je v okoliščinah, kakršne so, opomnik, da bi za boljše sobivanje bržčas rabili le nekoliko več sočutja. Na to se velja spomniti vsak dan. Če bo naslednja priložnost šele ob naslednjem mednarodnem dnevu starejših, bo morda tudi za to že prepozno.


Preberite še


Najbolj brano