Kopljite globlje, dokler ne pridete do resnice
Med mediji
02. 10. 2020, 06.00
, posodobljeno: 06. 10. 2020, 09.29
Ko v britanskem novinarskem svetu omeniš ime Harolda Evansa, boš slišal, da gre za človeka, ki je bil najboljši urednik, urednik z veliko začetnico, mojster obrti, neizprosen zagovornik temeljnih vrednot novinarstva in predvsem velik človek. Ob njegovi smrti, prejšnji teden, je bilo v britanskih medijih izpod peresa nekdanjih in sedanjih urednikov mogoče prebrati nostalgične zahvale nekomu, ki je poosebljal zlato dobo novinarstva.
Čeprav je od njegovega aktivnega urednikovanja minilo že toliko desetletij (umrl je v 92. letu starosti), so njegove besede in dejanja opomin, kaj novinarstvo lahko naredi in česa ne. Med vsemi zapisi pa so najbolj pretresljive zahvale preživelih otrok (danes že odraslih ljudi) mater, ki so v nosečnosti jemale zdravilo Thalidomide. Pred skoraj pol stoletja je Evans kot urednik časopisa Sunday Times v imenu 90.000 družin in približno 10.000 otrok, rojenih s hudimi prirojenimi telesnimi deformacijami zaradi uporabe omenjenega zdravila, sprožil dolgo novinarsko in pravniško vojno proti odgovornemu farmacevtskemu podjetju.
Predvsem pa potrebujemo novinarje in urednike, ki bodo brezpogojno branili pravico javnosti, da izve resnico, in pravico novinarjev, da to resnico iščejo.
Zdravilo Thalidomide nemškega podjetja Chemie Grünenthal so v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja tržili v 52 državah po celem svetu. Podjetje je s svojimi oglaševalskimi kampanjami ciljalo na nosečnice, ki trpijo zaradi slabosti, zagotavljajoč, da je zdravilo “popolnoma varno”. Učinek zdravila pa je bil katastrofalen. Zdravilo je botrovalo rojstvu otrok brez rok in nog ali pa s tako hudimi okvarami, da so potrebovali dolgotrajno zdravniško oskrbo in pomoč. Prizadete družine so same začele mukotrpno pravno bitko proti podjetju, ki je zavračalo vsako krivdo. Še več. Pod pritiskom farmacevtskega podjetja in britanske vlade je sodišče prepovedalo kakršnokoli poročanje o tem primeru.
Takrat nastopi Evans novinar in Evans urednik. Zavestno se je odločil, da ne bo spoštoval odločitve sodišča. Pred Evropskim sodiščem za človekove pravice je izpodbijal odločitev britanske vlade in leta 1975 zmagal. V časopisu pa je ustanovil posebno skupino preiskovalnih novinarjev, ki je, kot jim je sam večkrat ponavljal, “kopala globlje in globlje”, dokler vsa dejstva niso postala znana javnosti. Rezultat te neverjetne človeške in novinarske vztrajnosti je bila odločitev sodišča, ki je žrtvam uporabe zdravila namenilo visoko odškodnino.
Ko je časopis prevzel novi lastnik, v njem ni bilo več prostora za ljudi Evansovega kova. Rupert Murodch je znan po tem, da od svojih medijev in svojih novinarjev zahteva, da delujejo izključno v skladu z njegovimi ekonomskimi in političnimi interesi. Murdoch je večkrat javno in pred svojimi zaposlenimi zagovarjal tezo, da njegovi mediji ne potrebujejo dejstev, ampak mnenja. Dejstva so preverljiva in zaradi njih se izgubljajo tožbe na sodišču. Mnenja pa so neobvezujoča. Vsakdo ima svoje mnenje, ne glede na to, kakšno je. Ni potrebno žalovati za izgubljenimi in preteklimi časi.
Tudi takrat so obstajali mediji, vlade in vplivni posamezniki, ki so pritiskali na novinarje in jim prepovedovali objavo zanje neprijetnih zadev. Proti temu se je potrebno boriti ne glede na čase, v katerih živimo. Bolj kot to pa potrebujemo novinarje in urednike, ki bodo brezpogojno branili pravico javnosti, da izve resnico, in pravico novinarjev, da to resnico iščejo.