Nekoč so za birokracijo porabili en dan, danes pa 156

Kmečka zveza, stanovska organizacija slovenskih kmetov v Italiji, ki je januarja praznovala 70. obletnico ustanovitve, je dogodek v soboto obeležila v proseškem Kulturnem domu. Pogovarjali smo se s predsednikom Francem Fabcem.

Obdobje skoraj popolne zaustavitve javnega življenja je močno prizadelo marsikatero gospodarsko panogo. Kako je bilo s kmetijstvom?

“Odvisno, s čim se posamezna kmetija ukvarja. Turistične kmetije so, na primer, med t. i. lockdownom utrpele precejšnjo izgubo, a s polovico julija se je dejavnost vrnila v normalne, če ne celo boljše razsežnosti, saj so bile dobesedno zasute s povpraševanjem. In to še traja. Čisto druga zgodba pa velja za tiste, ki se ukvarjajo z vinarstvom ali prodajo drugih pridelkov in izdelkov. V treh mesecih mirovanja so zato seveda občutili upad v prodaji. Stvari se sicer zelo hitro spreminjajo na bolje, ljudi kar mrgoli okoli. To zagotovo pozitivno vpliva tudi na poslovanje tistih, ki prodajajo svoje pridelke, naj bo to vino, sir, olje ali karkoli drugega.”

“Če želijo imeti vse papirje urejene, danes kmetije v Italiji porabijo 156 dni v letu samo za birokracijo.”

So osmičarjem glede na večmesečno prisilno zaprtje omogočili, da dlje pustijo izobešene svoje fraske?

“Da. In to je tudi prispevalo, da so vsaj delno nadoknadili izgubo, ki so jo utrpeli zaradi koronavirusne pandemije. Obisk je bil po ponovnem odprtju vsekakor nadpovprečen, to velja tudi za turistične kmetije. Država je namreč spodbujala ljudi, naj ne hodijo v tujino, pa tudi sami ljudje so iskali bližnje, po možnosti manj oblegane destinacije. Pozitiven učinek tega je, da je veliko ljudi, ki običajno zahaja denimo v Istro ali Dalmacijo, spoznalo naše kraje in se nad njimi navdušilo. En del teh se bo bržkone vračal.”

V času lockdowna se je marsikateri kmetovalec z duhom podjetnosti odzval na izredne razmere in vzpostavil dostavo na dom.

“Šlo je za enkraten dokaz tega, kako smo ljudje občutljivi in kako se lahko zgodi nekaj, kar ti povsem spremeni življenje. Hkrati je bila to potrditev navezanosti na domačo hrano. Iznajdljivi odziv dostave na dom, ki je izvrstno deloval v času lockdowna, pa se je z vrnitvijo življenja v ustaljene tirnice izpel, saj ni več potrebe po njem. Dobro v vsem tem je, da so se ljudje zavedeli, da sta tako dobava kot dostavljanje hrane zelo ranljiva. Skratka: prav tiste kmetije ali majhne trgovinice, ki si jih imel v bližini, a nisi zahajal vanje, so se na koncu izkazale za najbolj dragocene in ljudje se bodo tja najbrž še vračali.”

Zdrava, lokalna hrana je draga

Tudi v “nepandemičnem” času je zanimanje za lokalne pridelke izjemno.

“Danes je zavest o pomenu zdravega načina prehrane, nasploh pa tudi življenja, veliko večja kot pred leti. Če se je večina pred desetletji zgolj “hranila”, ne da bi pri tem tudi uživala, je danes povsem drugače. Danes ljudje iščejo pristne okuse, pozorni so tudi na dimenzijo “lokalnosti”. Slaba plat tega je, da je tovrsten način prehranjevanja precej drag, kupna moč povprečne družine pa stalno upada. Ta dva momenta sta si navzkriž. Škoda je, da je tovrstna hrana v dometu le tistih z globljimi žepi.”

Po drugi je tudi ozemlje, na katerem delujejo člani Kmečke zveze, mislim na tržaško, goriško in videmsko pokrajino, dokaj specifično: prostora ni na pretek, zato tudi omejena količina pridelka pogojuje ceno.

“Res je. Če razširimo pogled z našega ozemlja na širši kontekst, je problem še vedno isti. Zdrava, lokalna hrana je draga. Pri nas še toliko bolj.”

Kmečka zveza letos praznuje 70 let od ustanovitve. Kako se je njeno delovanje spremenilo v tem času?

“Kmečka zveza je kot stanovska organizacija aktivna na dveh področjih: eno je čisto sindikalno področje v smislu sledenja vsemu, kar se na političnem parketu dogaja v zvezi s kmetijstvom, druga, ki je vedno bolj pomembna, je dejansko servis oziroma nudenje storitev kmetijam. V zadnjih letih se je delo popolnoma spremenilo, saj kmetije od zveze ne zahtevajo več toliko političnega dela kolikor potrebujejo odličen servis. Tudi mi pri Kmečki zvezi se moramo zato temeljito zamisliti nad tem, kakšni naj bodo naši izzivi na tem področju.”

Kmečka zveza ima 700 članov

Koliko članov imate danes? Pridobivate veliko novih?

“Približno sedemsto. Če po eni strani iz čisto demografskih razlogov število članov pada, moram povedati, da pridobivamo tudi nove, med katerimi je občuten delež mladih. Raste pa število velikih kmetij. Včasih je bilo deset malih kmetij, ki so imele po eno kravo, danes imamo eno, ki ima večji delokrog od tistih nekdanjih desetih.”

V zvezi s tem se je najbrž spremenil tudi birokratski “balast”, ki spremlja take dejavnosti.

“Majhna kmetija je včasih v celem letu porabila recimo en dan za birokratske zadeve. Če želijo imeti vse papirje urejene, danes kmetije v Italiji porabijo 156 dni v letu samo za birokracijo, to je nekaj neverjetnega. Kmetije same ne morejo kljubovati temu, zato potrebujejo nek subjekt, ki 'prevzame' to breme. In to je tisti servis, o katerem sem govoril prej.”

Potekajo na državni ravni kakšna prizadevanja, da bi se nekoliko razbremenilo ta vidik?

“O tem se veliko govori, rezultatov pa je malo. Krizni časi so namreč idealni za spremembe, tudi na bolje. Naj za primer navedem most Morandi v Genovi, ki so ga dogradili v manj kot dveh letih. V normalnih pogojih bi ga gradili dvajset let, ker je tekla voda v grlo, pa je šlo hitro. Mislil sem, da se bo v koronačasu kaj spremenilo, a kaže, da na vidiku ni velikih sprememb.”

Ko smo že pri spremembah: prisotnost Kmečke zveze na spletu, mislim na spletno stran in na prisotnost na družbenih omrežjih, je daleč od optimalne. Načrtujete v zvezi s tem kako izboljšanje?

“Če povem odkrito: za konstantno spletno prisotnost potrebuješ osebo, ki se ukvarja skoraj samo s tem. Ker smo kadrovsko zelo podhranjeni, nam zato to ne uspeva, priznam. Zavedam pa se, da je dandanes prisotnost na spletu tako rekoč temeljnega pomena in to bo treba izboljšati.”

Ko je Kmečka zveza nastala, je bil eden izmed temeljnih vidikov ubranitev slovenskega značaja ozemlja, na katerem živimo Slovenci v Italiji. Je to danes še v ospredju?

“Če bi imeli vse slovenske kmete kot člane Kmečke zveze, bi lahko bili zadovoljni. Nima smisla ciljati na italijanske kmetije, čeprav so med člani tudi take in so enako pomembne kot vse ostale. Veliko slovenskih kmetij je včlanjenih v druge organizacije. Obstaja zato želja in cilj, da bi tudi te pritegnili v našo organizacijo.”

Nekdaj so bili razlogi, zaradi katerih se te kmetije niso včlanile v Kmečko zvezo, predvsem politične narave. Je še tako?

“Danes k sreči teh razlogov ni več. Uspešni bomo, če bomo znali te kmetije pritegniti z odličnim servisom oz. takim, ki bo boljši od drugih.”

JARUŠKA MAJOVSKI, Primorski dnevnik

---