Koga je strah?
Strah je čustvo, ki se ga na daleč izogibam. Če je prisotnost prvinskega strahu, ko gre za vprašanje dejanske življenjske ogroženosti, še smiselna, je velika večina strahov, katerim je podvržen sodoben človek, povsem nepotrebnih, stvar manipulacije in nadzora. Strah, kateremu smo podvrženi s strani politike, vodij, šefa, reklam, Cerkve in drugih institucij ter posameznikov, človeka hromi in mu odvzame moč. Moč odločanja, delovanja in vpliva na lastno življenje.
Problem je, ker se človek ne odzove s strahom le na dejanske, ampak tudi na pričakovane ali namišljene nevarnosti. Strah nastopi, ko se počutimo (četudi neupravičeno) ogrožene. Strah nas je neuspeha v šoli, pri delu, športu, izgube službe, strah nas je odnosov in intimnosti, živali, pa javnega nastopanja. Strah nas je ljudi in situacij, ki jih ne poznamo ali bi se morda utegnile zgoditi. Čustvo strahu je problematično, ker nas oropa možnosti, da bi živeli polno, sproščeno in radostno.
Želim si, da bi moji otroci ljudi in svet, ki jih obdaja, dojemali kot varne. Želim jim privzgojiti pogum, da znajo in zmorejo, se postaviti zase in za druge, se boriti za cilj in za to, v kar verjamejo, slediti sanjam in zaupati v življenje.
Strahu se nam ni potrebno učiti, kot čustvo nam je vrojeno in v osnovi namenjeno naši samozaščiti. Strahu pa se lahko tudi naučimo. Glede ciljev vzgoje svojih otrok imam le nekaj redkih povsem ozaveščenih ciljev, in odsotnost strahu je nekje na vrhu prioritet. Želim si, da bi moji otroci ljudi in svet, ki jih obdaja, dojemali kot varne. Želim jim privzgojiti pogum, da znajo in zmorejo se postaviti zase in za druge, se boriti za cilj in za to, v kar verjamejo, slediti sanjam in zaupati v življenje. Žal starši, pogosto nevede in nehote, otroke učijo (nepotrebnega) strahu. Strahu se najbolj učinkovito nalezemo z opazovanjem in posnemanjem, to sta tudi temelja najzgodnejše vzgoje. Starši tako na svoje otroke v najnežnejših letih prenesejo strahove, ki so osnova za potencialne tesnobe, anksioznosti in v skrajnih primerih nevroticizme.
Strah nas je nerazložljivih in nepoznanih stvari, kar je v preteklosti s pridom izkoriščala institucija Cerkve in s strahovlado vzdrževala svoj primat. Četudi sama vero razumem kot odsotnost, celo nasprotje strahu, različne vere v Njegovem imenu še vedno sejejo strah. Strah pred božjo kaznijo, pred večnostjo v peklenskih mukah. Ljudje se zaradi strahu zatekajo v raznorazna verovanja in teorije zarote. Tako smo priča organiziranim množičnim samomorom v sektah. V to skrajno dejanje se podajo zaradi strahu pred koncem sveta, kot je bilo v primeru Gibanja za obnovo desetih božjih zapovedi v Ugandi. Marca leta 2000 je več kot petsto članov sekte v pričakovanju konca sveta med petjem in molitvami umrlo med požarom, ki ga je povzročila eksplozija.
Strah kot osnova nedemokratičnih režimov hromi upor, skupno akcijo, zavzemanje za pravice in izražanje nestrinjanja.
Širjenje in vzdrževanje strahu je osnova nadzora mnogih političnih vladavin. Strah je eno osnovnih orožij skrajnih diktatur. Ozrimo se na primer stalinistične Rusije, ki ga v knjigi Šepetalci izpostavi avtor Orlando Figes, katera izpričuje, da so se v letih Stalinovega režima ljudje bali lastnih staršev, otrok, bratov/sester in prijateljev. In zaradi strahu je običajen govor zamenjalo šepetanje. Strah je temeljil na dejstvu, da je človeka lahko pogubila že ena sama neprevidna beseda. Če smo bolj aktualni: zastrupitev Alekseja Navalnega, glasnega nasprotnika ruskega predsednika, je dejanje z istim ciljem - med nasprotnike zasejati strah pred morebitno kaznijo in maščevanjem. Vlade in politiki v imenu strahu uvajajo številne ukrepe in restrikcije, s katerimi vse bolj omejujejo osebno in skupinsko svobodo v nekoč demokratičnih družbah. Očiten primer takšnega ravnanja so prav ZDA po 11. septembru. Država s samooklicano “najdaljšo demokracijo na svetu”, ki je ne zmoti dejstvo, da je svojo demokracijo gradila ob genocidu staroselskih ljudstev in jo ustoličila ob zasužnjevanju drugih ter kasnejši zakonsko zakoličeni rasni diskriminaciji, je med svoje državljane po tem dogodku zasejala vsesplošno prestrašenost. In v zameno ponudila okove varnega nadzora. Strah kot osnova nedemokratičnih režimov hromi upor, skupno akcijo, zavzemanje za pravice in izražanje nestrinjanja.
Pomenljivo je spremljati trenutni politični in medijski diskurz upravljanja in poročanja o pandemiji covida-19 po različnih državah. Tako slovenska vlada kot njeni predstavniki in mnogi slovenski mediji so v tem pristopu v veliki meri zavzeli ustrahovalno in zastraševalno držo. Tudi sicer so novice in medijska poročanja v desetletjih po osamosvojitvi vse bolj zastrašujoča. Kaže, da tudi naši mediji sledijo globalnemu trendu višanja gledanosti in naklade s prodajo strahu. Strah je uporabljen tudi za oglaševanje mnogih izdelkov in storitev, katerih nakup naj bi nam zagotovil večjo varnost ali izogibanje za nas neprijetnih oziroma strašljivih situacij.
Ventis, Higbee in Murdock so leta 2001 izvedli raziskavo, s katero so preverjali načine za premagovanje strahov, in ugotovili, da je humor enako učinkovito sredstvo za zmanjševanje strahu kot drugi bolj priznani postopki sistematične desenzibilizacije. Ko boste priča poskusom ustrahovanja in širjenja strahu ali se boste znašli v vlogi prestrašenega - se torej zatecite k humorju. In (po)ostanite neustrašni.