Kako sem spoznala predsednika vlade

Priznam. Naslov je tipičen primer lovljenja pozornosti. Vaba za klik ali branje. Pravilno bi moralo biti, kako sem spoznala osebo, ki je zdaj predsednik vlade, ko sem ga spoznala, pa ni bil. Zato je potrebna vrnitev v preteklost. Ker v tej državi s preteklimi dogodki ravnamo kot v trgovini z diskontno robo pred iztekom roka uporabe, je potrebno najprej dogodke popisati (dogodek se je ali pa ni zgodil, ne obstaja nekaj vmes) in potem prepustiti vam bralcem in bralkam, da sami sprejmete določene sklepe.

Ker se vsaka zgodba nekje začne, se tudi ta začne v obdobju, ko sem obiskovala prvi letnik na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstva (današnji FDV). Razen redkih izjem predmetnik ni bil posebej zanimiv, izstopal pa je predmet s posebnim statusom. Namreč, gre za edini predmet, ki si ga obvezno moral narediti, da si se lahko vpisal v višji letnik. Brez pozitivne ocene pri tem predmetu, ne glede na tvoje nadpovprečne študijske dosežke, ni bilo mogoče napredovati.

Upiraš se zato, ker je na kocki vse, v kar verjameš. Je edina izbira, ki to dejansko ni.

Predmet se je imenoval Splošna ljudska obramba in družbena samozaščita. Predevala nam je oseba, ki se je čez dan sprehajala po Ljubljani in okolici v uniformi JLA z visokim činom, občasno pa je v civilni obleki morila študente z vsebinami, katerih edini namen (vsaj po mojem takrat mladostniškem mnenju) je bil discipliniranje uma in telesa. Učbenik za ta predmet je bil pravi fenomen. V njem je mrgolelo splošnih mest, ki so zvenela kot verska razodetja, neutemeljnih trditev, o katerih veljavnosti bolje da se nisi spraševal, in sklepnih misli, ki so sklepale o zadevah, o katerih sploh ni bilo ničesar prej omenjenega.

Na tem mestu nastopi bodoči predsednik vlade, ki je takrat opravljal funkcijo asistenta pri tem predmetu. Sledi kratek premor (v današnji medijski kulturi bi temu rekli čas za oddih, ko sledijo oglasi). Za razliko od tistih, ki smo jih poslušali uradno v predavalnici, smo hodili na predavanje nekoga, ki je predaval v kadilnici - saj ni imel vstopa v predavalnico - prepolni študentov, ki so na njegova predavanja hodili iz čiste želje po znanju. Ta predavatelj še danes piše in objavlja in na noben način ni unovčil dejstva, da je v “svinčenih časih” dejansko imel prepoved uradnih predavanj.

Asistentova naloga je bila, da nam, brucem, razdeli teme seminarskih nalog in posluša naše predstavitve. Tema, ki sem si jo izbrala, je bila gverilsko vojskovanje. Literature (razen tiste pravoverne in neuporabne) je bilo malo. Lotila pa sem se predstavitve upora v varšavskem getu leta 1943. Vem, da ni šlo za gverilsko vojskovanje in da sem milo rečeno zgrešila temo. Obenem pa je po mojem mnenju šlo za vstajo, v kateri so se preživeli Židje uprli, vedoč da je njihovo dejanje brezupno in obsojeno na katastrofo. Ta dogodek me danes osuplja enako, kot me je takrat. Uči me o tem, kaj je pogum in človečnost. Uči me, da je možno zmagati tudi v pogojih, ko vse kaže, da nimaš nobene možnosti. Predvsem pa me je naučil, da je upor zadnje upanje za tiste, ki ne da nimajo ničesar izgubiti, ampak prav nasprotno - upiraš se zato, ker je na kocki vse, v kar verjameš. Je edina izbira, ki to dejansko ni. No, tako sem spoznala današnjega predsednika vlade. Ocena za predstavitev in izpit je bila odlično - deset.


Preberite še


Najbolj brano