Človek v heroju
Kultura
16. 09. 2020, 16.20
, posodobljeno: 16. 09. 2020, 16.52
Ob 90-letnici bazoviških junakov in 80-letnici openskih junakov se je tudi Slovensko stalno gledališče pridružilo počastitvi pomembnih obletnic z novo, izvenabonmajsko uprizoritvijo Bidovec-Tomažič: Tovarištvo. Scenarij in režijo podpisuje Patrizia Jurinčič Finžgar, izvirno glasbo Ilija Ota, videopainting pa Cosimo Miorelli. V vlogah Ferda Bidovca in Pinka Tomažiča igrata Primož Forte in Nejc Kravos. Premiera je bila na sporedu 13. septembra v Bazovici, prva ponovitev pa bo sledila 30. septembra v Štalci v Šempolaju.
S predstavo Bidovec-Tomažič: Tovarištvo se je tudi SSG vključilo v počastitve ob
obletnicah bazoviških in openskih junakov. Foto: foto SSG/ Damjan Balbi
O besedilu in nastavkih zanj je avtorica Patrizia Jurinčič Finžgar napisala: “Nekateri časi potrebujejo heroje, da bi navdihnili nove heroje. Spet drugi potrebujejo človeka, da bi omogočili rojstvo novemu človeku. Včasih lahko najdeš heroja v človeku in človeka v heroju. Ferdo Bidovec in Pinko Tomažič sta primer obojega. To, ali današnjemu času bolje 'služi' zgodba o heroju ali zgodba o človeku, ni povsem jasno. Dejstvo pa je, da je bil človek, preden je postal heroj, zgolj človek. Ki se je temeljito preizpraševal in v sebi našel smisel, ki mu je nato zvesto, herojsko sledil naravnost v smrt, če je bilo treba.
Ko na vsakoletnih komemoracijah duh Bidovca in njegovih sotrpinov oplazi bazoviško gmajno in duh Tomažiča in tovarišev oplazi opensko strelišče, se zdi, kot bi bili 'osebi', ki iščeta svojega avtorja (če morda nekoliko netaktno - z ozirom na njegova politična prepričanja - citiram ravno Pirandella). Nekoga, ki bi izpričal njuno resnico. (...)
Vemo, na primer, da je bil Tomažič ustreljen 15. decembra in vemo, da je svoje zadnje besede namenil svoji sestri; ali vemo tudi, da je bil ravno ta dan njen rojstni dan? Vemo, na primer, da je Tomažič, ko je ob zaključku drugega procesa v dvorani zadonela fašistična himna, v znak upora dvignil pest v zrak; ali vemo tudi, kako je bil njegov najzgodnejši znak upora petje slovenskih ljudskih pesmi? Vemo, da je Bidovec naposled našel uteho v veri, Tomažič pa v komunizmu; ali vemo tudi, kako spoštljivo se je Tomažič izrazil o duhovniku, ki ga je obiskal tik pred ustrelitvijo? Vemo, torej, da sta bila Bidovec in Tomažič drugačna in da je med njunima sorodnima usodama minilo 11 let; ali vemo tudi, da sta bili njuni družini povezani, da ju je povezovala ljubezen do petja in planin in da sta se nemalokrat srečala in (zelo verjetno) miselno oplajala?
Verjamem, da je v času, ko so aktualne vojne ideologij, smiselno spregovoriti o ljudeh, o človeku. Sicer bodo imena teh ljudi, razen v spominu svojcev, vedno ostala zgolj liki, ki jih upravlja zgodovina, tako kot avtor drame upravlja s svojimi dramskimi liki. Ključna beseda predstave, ki želi biti istočasno informativna in usmerjena v avtorefleksijo predvsem mladega občinstva, ki si eksistencialna vprašanja postavlja prvič v svojem življenju, bo torej človek.”