“Bevk nam je ostal zvest vseskozi”

“Tega dne je v Ljubljani za vedno zatisnil svoje prodorne, a človeško tople oči najplodovitejši slovenski pisatelj, član slovenske akademije znanosti, revolucionar in človek France Bevk,” so pred pol stoletja poročale Primorske novice. “Dopolnil je natanko 80 let in ni mu bilo dano, da bi skupaj s svojimi častilci, ki jih je brez števila, praznoval svoj visoki življenjski jubilej.”

ZAKOJCA, LJUBLJANA > Na današnji dan se je pred 130 leti rodil in pred 50 leti umrl France Bevk. “Živel je v časih, polnih preizkušenj in velikih zgodovinskih preobratov. Bil je tega časa vesten kronist, pisatelj, ki je znal pripoved oblikovati v domiselno in živo fabulo. Bralec se je z njegovimi junaki in z dogajanji lahko identificiral, v njegovih knjigah je našel sebe,” zgodbo o rojenem zgodbarju v jubilejnem albumu Od Pestrne do Čedermaca, izdanem pri Mladinski knjigi, prične Boris Jukić, pisatelj in prevajalec, nekdanji ravnatelj po Bevku poimenovane Goriške knjižnice.

Prireditve ob dvojnem Bevkovem jubileju

Danes ob 17. uri se bodo Francetu Bevku ob njegovem kipu v Novi Gorici poklonili z bralno uprizoritvijo Dejanje priznam. Ali kriva nisem!, ki jo je zasnovala in režirala Tereza Gregorič. V sodelovanju SNG Nova Gorica in zavoda Scaramouche bodo igrali Helena Peršuh, Maja Poljanec Nemec, Arna Hadžialjević, Patrizia Jurinčič Finžgar, Anuša Kodelja, Jakob Šfiligoj in Borut Petrović. Sledila bo okrogla miza, ne kateri bodo Bevka zbranim približali literarna zgodovinarja Marija Mercinain Krištof Jacek Kozak ter Irena Škvarč, direktorica Goriške knjižnice Franceta Bevka, kjer so pripravili razstavo V preseku: V tvoj spomin je moje ime. Jutri opoldne bo na Bevkovem trgu zazvenel brezplačni koncert za mlade Pesmi in življenje!, na katerem bodo v režiji Tereze Gregorič nastopili avtor uglasbitev in pianist Anže Vrabec ter Patrizia Jurinčič Finžgar, Jakob Šfiligojin Borut Petrovič. V soboto ob 9. uri bodo z Bevkovega trga krenili na sprehod ob dediščini Ljubke Šorli in Franceta Bevka, v nedeljo pa bodo pripravili še 10. pohod po Bevkovi poti v Zakojco: iz Cerknega krenejo ob 5.30, ob 09.30 pa iz Hudajužne. Na Bevkovi domačiji v Zakojci bo med 10. in 17. uro dan odprtih vrat, osrednje slovesnosti pa zaradi virusnih razmer letos ne bo.

Bevk se je rodil v Zakojci pri Cerknem. Po osnovni šoli se je v Kranju učil za trgovskega pomočnika, po učiteljišču v Gorici pa je nekaj let poučeval. V prvi svetovni vojni je bil vojak na vzhodni fronti, po vrnitvi v domovino je delal kot časopisni novinar in urednik. Zaradi kulturno-politične dejavnosti so ga Italijani preganjali, bil je konfiniran, iz zapora je šel v partizane, po vojni pa je opravljal pomembne kulturne in politične funkcije, bil je tudi v uredniškem odboru koprske založbe Lipa. Predvsem pa je neutrudno pisal. Prvi spis, črtico Vstajenje, mu je objavil tržaški časopis Družinski prijatelj leta 1906. Na leto je izdal tudi po deset knjig, skupno so jih našteli 164, s ponatisi in prevodi pa kakih 230. Število samo povojnih izdaj, predvsem mladinskih del, se giblje okrog sto, izšla pa so v nakladi več kot milijon in pol izvodov.

Jubilejni album prinaša še izbor leposlovja, o katerem zatem pišejo Vladka Tucovič Sturman, Alenka Puhar, Marija Mercina, Urška Perenič in Krištof Jacek Kozak. Sledijo spominska pričevanja, ki so jih zabeležili Kristina Brenkova, Andrej Budal, Miroslav Košuta in Željko Kozinc. Album je po besedah urednice Nele Malečkar dragoceno povezal institucije, ki skrbijo za Bevkovo zapuščino, in tako na enem mestu zbral največ slikovnega gradiva o njem doslej. Na ogled so tudi prvič objavljeni drobci iz pisateljeve korespondence z otroki iz zakonskih in nezakonskih zvez ter fotografije, ki nam razkrivajo Bevka kot človeka, meni urednica.

Najmogočnejši pogreb

Primorske novice so pred pol stoletja na naslovnici sporočile žalostno vest o pisateljevi smrti, pospremljeno z eno zadnjih fotografij Bevka: preden je zbolel, se je v Primorsko dramsko gledališče prišel dogovorit o uprizoritvi svojega Kajna. Tretja stran je bila v celoti posvečena slovesu, kakršnega Nova Gorica še ni videla, o čemer je pričala fotografija mogočnega pogrebnega sprevoda v Solkanu.

“Če se skušamo vprašati, kaj je pravzaprav napravilo, da je Bevk postal tako priljubljen, potem bo gotovo na prvem mestu njegova širokost, njegova pisanost, njegova vsestranost,” je v nekrologu ugotavljal podpredsednik zvezne skupščine Marijan Brecelj. Omenja veselje nad življenjem, ki je pisatelja gnalo tudi skozi “trde življenjske in socialne boje”, in poudari za Primorce morda še važnejšo zvestobo: “Bevk nam je ostal zvest vseskozi; Bevk je z nami delil dobro in slabo; prvega malo, drugega na pretek. Ko so se mu odpirala po prvi vojni široka vrata v metropolo slovenstva, ko je kar gorel od navdušenja, kako bo literarno delal, saj je bil (ne smemo pozabiti) tedaj med vodilnimi pesniki na Slovenskem, in se v kulturni sredini naglo razvijal, tedaj se ni pomišljal priti v provinco, ne samo priti na zasedeno Primorsko, kjer niti misliti ni upal, kaj vse ga bo čakalo. Tu je bilo treba postavljati vse na noge. Od stavb do društev, do tiskane besede. In Bevk je tu storil svojo dolžnost, izpričal zvestobo ožji domovini.”

Brecelj je v nekrologu spomnil še, da se je Bevk odlično odrezal, ko “je bilo treba stopiti pred črtne sodnike in braniti slovensko besedo in tisk, ko je bilo treba zanjo tudi trpeti; sedeti v ječi, biti pregnan na samotne otoke ali globoko v notranjost Italije”, pa tudi po vojni, ko ga je od pisanja odvračala vrsta dolžnosti, “nekaj časa tudi tista, s katero je na mirovni konferenci zastavljal vse svoje moči, svoje pero in um, za pravične meje, za osvoboditev vsega slovenskega etničnega ozemlja”.

---