Krasna si, bistra, khm, hči planin
Krasna si, bistra hči planin, se glasi uvodni verz znamenite Gregorčičeve pesnitve Soči. Mi dodajamo: krasna zagotovo, bistra pa - kakor za koga. O tem vam bodo znali veliko povedati Anhovci, ki morajo zdaj že skoraj dva meseca po pitno vodo hoditi k cisternam gasilcev. Ali pa jo kupovati v trgovini.
Onesnaženje pitne vode, ki se je zgodilo 24. julija, ko so iz čistilne naprave Eternita v javni vodovod vdrle odplake, v katerih naj bi bile, sodeč po neuradnih analizah, strupene snovi, je morda res enkraten dogodek, posledica človeške napake, ki se jo da v prihodnosti preprečiti. A je hkrati simptom krhkosti sistema. Odgovornost za onesnaženje je nedvomno na strani tovarne, za to ne gre kriviti občine. Kar pa ne pomeni, da nima prav nič pri vsem skupaj. Da je vodovod speljan po kompleksu Salonita, je dejstvo, da občina v 26-letnem obstoju ni rešila tega vprašanja, tudi. K sreči se kaj podobnega ni že prej zgodilo.
Cinično je, da se mora zgoditi tragedija, da se začnejo iskati rešitve. Še večji cinizem bo, če prihodnje leto, ko se začne kopalna sezona, dolgoročnih rešitev ne bo. In se bo začel nov krog sprenevedanja.
Občini, v kateri je bilo prekuhavanje vode zaradi motnosti dolgo pravilo in ne izjema, je treba priznati, da (je) veliko vlaga(la) v vodooskrbo. A ne (še) dovolj v Anhovem, ki je najbolj občutljivo območje. Marsikatere težave danes ne bi bilo, če bi najprej poskrbela za temeljno dobrino, kot je voda, in šele nato razmišljala denimo o dvoranah v vsaki vasi, ki so komaj kaj zasedene. Ampak, saj vemo, dvorana se vidi, cevi pa ne.
Županja je stanje podedovala. In z njim nezaupanje dela ljudi do ravnanja z okoljem. To, da se nekaj dni po incidentu ni javno oglasila občanom s pojasnilom in pomirjujočo besedo, pa ni ravno pripomoglo k temu, da bi zaupanje zraslo. Zato ne preseneča, da so se trenja med nekaterimi še okrepila in da se sprašujejo, kako naj verjamejo na besedo, da je vse v redu? Ob zahtevah po novem viru pitne vode se bo le še zaostrovalo.
Občina že dolgo načrtuje prestaviti vodovod iz kompleksa in posodobiti vodarno Močila. Kar je seveda smiselno. Po letu dni pogajanj so se dogovorili, da bo milijon za posodobitev plačal Salonit, ki bo vodarno predal občini. Dvomljivci se sprašujejo, kaj bo prejel v zameno, ker nobeno kosilo, sploh tako razkošno, ni brezplačno. Predsednik uprave zatrjuje: imamo dobre poslovne rezultate, s tem podpiramo lokalno skupnost. Treba bo verjeti na besedo ...
S težavami na Soči se ne ukvarjajo le v Anhovem. A če ima tam občina škarje in platno v rokah, je v Novi Gorici, kjer se je konec julija na neuradnem kopališču v Soči utopil deček, nasprotno. O režimu elektrarne odloča država oziroma HSE, za dogajanje na reki sta pristojni dve ministrstvi, ko nastane problem, pa naj ga reši občina. Ki nima drugih vzvodov, kot da prepove kopanje. Opozorilne table so premalo za popolno varnost, trditve, da se ljudje kopajo na lastno odgovornost, pa sploh. Pretoka denarcev pač nihče ne sme motiti. Še najmanj neki lokalci, ki se tam naključno kopajo že sto let. V svojem nasprotovanju imajo seveda prav. Na Soči so od nekdaj, vse ostalo, tudi elektrarna, je prišlo kasneje. In zdaj naj ne bi imeli besede?
Cinično je, da se mora zgoditi tragedija, da se začnejo iskati rešitve. In šele ko se dvigne javnost in lokalna skupnost, država spozna, da problem obstaja. Še večji cinizem bo, če prihodnje leto, ko se začne kopalna sezona, dolgoročnih rešitev ne bo. In se bo začel nov krog sprenevedanja.
Očitno je, da je treba zagotoviti varno sobivanje med elektrarno, kopalci in kajakaši. A nedavni odziv predstavnika direktorata za energijo, da ne bodo prilagajali obratovanja, pove veliko. Če torej ni možnosti (volje?) za to, je najmanj, kar bi morala država narediti, da se resno poglobi v projekt, s katerim bi končno uredili kajakaško progo z vso infrastrukturo, s čimer bi zaščitili tudi kopalce. Stalo bi približno tri milijone evrov. Veliko? Morda, a malo v primerjavi s ceno človeških življenj.