Evropa, mati mila

Avtorski projekt z oznako “ljubezenska propaganda” temelji na grškem mitu o Evropi. Režiserka Tatjana Peršuh in dramaturg Boštjan Narat sta besedilo sestavila po motivih drame Evropa hrvaške dramatičarke Ivane Sajko in ga razširila s fragmenti tujih in domačih, sodobnih in manj sodobnih avtorjev. Predstava, ki nastaja v koprodukciji z Zavodom Delak, bo premiero doživela prihodnji teden na velikem odru SNG Nova Gorica.

Prizor iz avtorske predstave Evropa, mati mila Foto: David Orešič
Prizor iz avtorske predstave Evropa, mati mila Foto: David Orešič

V vlogi Evrope bo nastopila Ana Facchini, v vlogi Bika pa šest plesalcev: Nebojša Rako, Tilen Jeras, Andraž Jug, Aljoša Möderndorfer, Jošt Taraniš, Dušan Teropšič. Med pomembnejšimi soustvarjalci dramsko plesne predstave je tudi koreograf Sebastjan Starič.

Odlomki iz korespondence

Režiserka Tatjana Peršuh in dramaturg (tudi avtor glasbe) Boštjan Narat sta za gledališki list pripravila prispevek z odlomki iz njune korespondence ob zaključevanju ustvarjalnega procesa, ki je zaradi zaustavitve delovanja gledališča trajal kar sedem mesecev.

Meni se zdi popolnoma naravno, da smo se lotili tako velike teme, ki je, prav imaš, prevelika. Je pa najbolj naša. Po mojem bi se s temi vprašanji morali vsi ukvarjat.

Jana

2. september, sreda

9:23

Pa kje smo imeli glavo?! Kako naj na oder spravimo ves kontinent, njegovo celotno zgodovino, politiko, vojne, vse njegove notranje antagonizme in razklanosti?

Boštjan

Od: bnarat

Za: persuh

Jana, zdravo.

Malo prej sem brskal po svojem koledarju in naletel na rahlo šokanten podatek. A veš, kdaj smo imeli uvodno vajo? 24. februarja. 24. februarja!!! Od prve vaje do premiere bo minilo natančno sedem mesecev. V življenju sem delal nekaj off projektov, predstav, pri katerih smo štartali praktično iz nič in jih potem delali dolgo, dolgo ... No, včasih tudi predolgo, ampak na neodvisni sceni so pravila drugačna in tudi čas teče po drugih zakonitostih. Zato si nikoli nisem mislil, da bom svoj “osebni rekord” postavil v instituciji, v nacionalnem teatru, in to zaradi pandemije.

Kakorkoli, včeraj je pisala Martina. Rok za oddajo prispevka za gledališki list nama je podaljšala, kar je superkrasno, ampak midva še vedno nimava nič. Kaj predlagaš, kaj naj sčarava? Totalno absurdno, da nama ob rekordno dolgem študiju predstave ob koncu skače kuzla v rit zaradi gledališkega lista, ampak očitno brez tega pač ne gre. Vsi govorijo o novi normalnosti, naše navade in razvade pa ostajajo iste in stare.

Malo ne vem, kje bi stvar zagrabil. Tema, ki smo se jo lotili, je v resnici neznanska, skorajda neskončna. Evropa, mati mila! Pa kje smo imeli glavo?! Kako naj na oder spravimo ves kontinent, njegovo celotno zgodovino, politiko, vojne, vse njegove notranje antagonizme in razklanosti? In kako na oder postaviti Žensko, Evropo, v katerih barvah naslikati njene ljubezni in s kakšnimi tehnološkimi domislicami uobličiti njena razočaranja? Kako jo razbiti na prafaktorje in hkrati poskrbeti, da bo ostala cela?

Streljam vprašanja, oprosti, ampak v tem trenutku nimam glave, ki bi znala nanje odgovorit. Mudi se mi na vajo - našo, kakopak - zato te zapuščam zasuto z vsemi temi kostmi za glodanje. Še več jih je, vem, zato pričakujem, da mi katero zabrišeš nazaj. Pa ne v glavo, lepo prosim. Pretresov, takšnih in drugačnih, je bilo več kot dovolj. Bodi dobro in si piševa.

Boštjan

2. september, sreda

17:46

Od: persuh

Za: bnarat

Zdravo,

mogoče je pa to simbolika? Korona, poškodba v ekipi, ki je botrovala, da smo še za en teden, torej sedem dni zamaknili premiero in s tem prišli točno na datum prve vaje, sedem mesecev kasneje? Sedem nastopajočih? Kaj pa vem, sedem je pravljično število in mi se ukvarjamo z morebiti največjo pravljico v zgodovini sveta, z Evropo. Mogoče pa samo iščem nekaj, kar bi v pozitivni luči orisalo celo to koronsko situacijo. Na nivoju: stopiš v drek in si rečeš, to prinaša srečo? Duhovičim in besedičim.

Kaj bi res sčarala? Všeč mi je ta beseda. Sčarati, čarovnija. Tako gledališko zveni. Veš kaj, mi smo - pazi, katero besedo bom uporabila - umetniki. Ne vem, zakaj se mi ta izraz vedno zatakne v grlu, ampak dejstvo je: nismo politologi, ekonomisti, zgodovinarji in filozofi. (No, ti si filozof, pa to nima veze.) Kakorkoli obračamo, smo občutlji-vi na svet. To ne pomeni, da ga znamo rešit, da imamo odgovore. Pomeni pa, da se nam zastavljajo vprašanja. Gledališče nasploh išče nek red in smisel v kaosu sveta. Meni se zdi popolnoma naravno, da smo se lotili tako velike teme, ki je, prav imaš, prevelika. Je pa najbolj naša. Po mojem bi se s temi vprašanji morali vsi ukvarjat.

Poleg tega gledališče ni delano za večnost, je umetnost tega trenutka. Za nas ne bo nihče rekel: “Uuuu, so bili pred svojim časom.” Ne, če nas zdaj ne sprejmejo, nas bo zgodovina izpljunila. Pa ne pravim, da smo ali da bi hoteli bit pred časom. Razlagam samo, zakaj se mi zdi predstava Evropa nujna. Prav zdaj.

Po drugi strani pa vsaka umetnost teži k večnosti. Hoče se nekako prikopat do kolesja in principov za podobami. In tu se tudi mi spogledujemo z večnostjo. Moramo se, če ne, je brez veze, da se sploh česa lotevamo. Evropa je večna, pa čeprav ji je / bo kako drugače ime.

Bodi dobro. Pa brez pretresov, prosim.

Jana

3. september, četrtek

7:21

Od: bnarat

Za: persuh

Draga Jana,

vem, da nisi “draga / dragi” tip človeka in da svojih pisem ne začenjaš na tak način. Tovrstna naslavljanja so se tudi meni zmeraj zdela po malem fake, malo zlagana in priliznjena. Ampak ali ni ta ista zlaganost tudi “evropska”, ali ni Evropa - kot prispodoba, celina ali ženska - včasih priliznjena in hinavska? Kaj pa bi ostalo od nje, od njenega neusmiljenega šarma, bogate zgodovine in (morda že malo preživete) politične moči, če ji vzamemo laž in prevaro? Na čem temelji veličina našega kontinenta? Na zlatu in diamantih, nafti in kavčuku, na blagu vseh barv, oblik in tekstur. In na spretni diplomaciji, ki vse to poceni kupuje (še raje jemlje) in drago prodaja. Ni boljšega biznisa.

Ko sem že pri kraji in poslu: pred kratkim si govorila o tem, da celo zgodbo nastajanja naše predstave najlepše pripovedujejo naslovi elektronske pošte, ki sva si jo pošiljala v zadnjih mesecih. Super ideja, všeč mi je in zato ti jo bom brezsramno sunil. Takole so si sledili:

Nazaj za skicirko

Evropa hroščki

Just saying

Mati mila – izhodišča za bika

Things to do

Inspiracija kar tako

Mati mila, korona! (mail od Bratuša)

Gradivo

Naključje, ki zna kaj obrodit

Počitniške naloge

14 dni pred začetkom konca

Evo, ukradel sem ti idejo in s svetom delil najino poslovno korespondenco. Sem eden izmed premnogih otrok prekrasne debeluške po imenu Evropa in mati so me vzgojili, kot so me pač vzgojili. Bodi fajn.

Boštjan


Preberite še


Najbolj brano