Tisto o korakanju, tisto je pomemben del

Ja, je bil spet primorski praznik. In lepo je, da se za en dan država spomni na svoj zahodni del, ki je, kot bistroumno ugotavlja Jani Kutin, v riti od slovenske kokoši.

Marsikdo je pomislil na Borisa Pahorja, esenco primorskosti in glas evropske zgodovine, tiste prave. Na televiziji so pokazali lep dokumentarec o slovenskih ribičih in kmetih na tržaški obali. Govor je bil o fašističnem nasilju, ki je bilo na Primorskem tako zelo očitno, da je celo Janez Janša v praznično poslanico moral zapisati besedo partizani, ne da bi ji dodal pridevnik krvoločni ali bratomorni. Je pa napisal “primorski partizani”. Tako: da jih slučajno ne bi zamenjali z dolenjskimi.

Mu sploh ne zamerim, otroku, če nas umesti med Langobarde in samoroge, na pol poti med tistim, kar je bilo, in onim, kar ni nikoli obstajalo. Obmorci. Pomorci in podmorci.

Primorci, ki so trpeli, pokrajina, ki je bila zatirana, domovi, ki so goreli, strojnice, ki so pele, ločenost in oddaljenost, ves huronski, kovinski, uničujoči plaz dvajsetega stoletja, ki se je vsul na ta čudovit košček zemlje. In narodna zavest, ki se kot mitična pošast iznad meglic časa dviga iz morja zgodovine. Vse to je super film. Prav z lahkoto se ga gleda vsako leto znova. S ponosom in zanosom tudi. Tu smo mi, mi smo tu, kljubovali smo viharjem, prestali smo nevihte in obstali na kamnitem braniku matere domovine. Primorcem se je treba pokloniti, pravijo, Primorcem moramo biti hvaležni. In jaz si predstavljam trinajstletnika, tam nekje v Mariboru ali Ljubljani, z masko v žepu, profilom na Instagramu in Tik toku, geslom za tri ali štiri spletne učilnice in novimi zvezki v torbi, ki sloni z brado na desni roki in strmi skozi okno skoraj poletnega dne. Medtem ko učiteljica s profilom na Facebooku razlaga o nekih Primorcih. Nekih Primorcih, zamorcih, prekomorcih. Mu sploh ne zamerim, otroku, če nas umesti med Langobarde in samoroge, na pol poti med tistim, kar je bilo, in onim, kar ni nikoli obstajalo. Obmorci. Pomorci in podmorci. Tam nekje.

Tako kot o Borisu Pahorju velika večina ve samo, da je nemogoče star, tudi o Primorski ni znanega veliko več kot to, da se je nekega dne v septembru vrnila, čeprav nikoli ni nikamor šla. Ali da so jo priključili: kot kabelsko televizijo. Redko kdo, Primorci vključeni, pardon, priključeni, pa se ustavi in pomisli na besede starega Pahorja. Ki je večkrat, tako ali drugače, rekel, da Ljubljani manjka malo več Primorske. Malo odprtosti, večplastnosti, horizonta, prilagodljivosti, domoljubja, ki je iskreno in zavezano miru, evropsko in univerzalno.

Seveda smo včeraj zjutraj jokali ob Vstajenju Primorske. Vsako leto se na družabnih omrežjih, no Facebooku, smo le v teh letih, najde kakšna nova izvedba in letos je zaokrožil izsek iz koncertov enega od primorskih vrtcev, kjer otroci pojejo himnični refren s tako nedolžnim navdušenjem, da res ogrejejo še tako mrzlo srce.

Ni me sram solz, niti malo, čeprav so naivne in sentimentalne in, kot bi rekel kakšen moralni teolog, posledica predolgega življenja v izprijenem avtokratskem režimu. Toda pesem s kriki maščevanja, gorečimi poljanami in okovi opravi na začetku. Na koncu Primorski veli, naj koraka v nov čas.

In ravno v tem je bistvo. Je res, da se narodna zavest brusi na robovih, ampak smisel evropske zgodbe, v katero je ob zvokih Ode radosti naša dežela zakorakala s prav zelo dvignjeno glavo, naj bi bil ravno v tem, da znižamo robnike, položimo branike, izruvamo mejnike in spravimo strojnice k počitku. Zato, prosim, naj se Primorska nikomur več ne smili in dajte tistemu otroku končno mir. Prosim, pomislimo, z Borisom Pahorjem, kaj ta pokrajina lahko da. Sloveniji, spotikajoči se ob samo sebe in svoje višegrajske prijatelje, Evropi, ranjeni od populizmov, neonacizmov in najbolj smešne strahopetnosti. Ker lahko da veliko. Najmanj novi obraz.


Preberite še


Najbolj brano