Umetnost teži k svobodi. Zato jo prezirajo.

Umetnost ni nekaj, kar si privoščiš. Niti v smislu dobrine niti v smislu drznosti. Tisto, kar razumem kot umetnost, sicer nastaja v določenih ekonomskih razmerah in sredi uveljavljenih norm, a hkrati leze iz teh kategorij. Ne pozablja jih, z njimi se ves čas ukvarja, a to počne onkraj že tako opustošenega jezika.

V kapitalizmu je najvišji ideal delo, speto s produktivnostjo, storilnostjo, učinkovitostjo. Ti pojmi delujejo zgolj v relaciji na normo, ki jo postavlja izkoriščevalska pozicija - ta določa, ali smo produktivni, kaj velja za delo in kaj ne. Umetnost se ji upira in posmehuje.

Seveda umetnice in umetniki nenehno delamo, in to brez urejenih delavskih pravic, pogosto brez plačila ali za mizerne zneske, ki mnoge tlačijo v revščino. V smrt. Ena knjiga zahteva več let dela. A to delo je v obstoječih razmerah izven konvencionalnega pojmovanja dela, izven ideala. Večinska populacija pa je govorico izkoriščevalcev poskrala vase.

Če si kaj lahko privoščimo, če si kaj moramo privoščiti, potem je to nujno tisto, česar se aktualna oblast boji.

Predstavljajte si, da bi ta populacija nenadoma prenehala delati, prenehala trošiti svoja telesa in ume za nekaj tistih, ki kopičijo in kopičijo in so nenasitni, pri tem tudi nasilni. Predstavljajte si, da gremo namesto za tekoči trak ali računalnik brat knjige. Težko si je predstavljati, rekli bodo, da branje ne plača računov. Vendar knjiga, sicer ne vsaka, a marsikatera, bogati jezik, nujen za upor proti uničevanju življenj, izrisuje predstavnosti, ki se zdijo nemogoče, a so še kako mogoče, knjiga in umetnost nasploh povezujeta, proti socialni distanci sta. Predvsem pa: kjer razmere iz ljudi proizvajajo mehanske mašine, umetnost proizvaja ljudi.

Max Horkheimer je dejal, da je svoboda to, da ti ni treba delati. Ni prisile. Umetnost je, glede na družbene razmere, v tem območju. Nastaja, nekdo jo dela, a se izmika kapitalističnemu idealu, ki služi izključno kapitalistu, nikdar delavcu. Če pesniške knjige ne bo, ne bo konec sveta. Stroji bodo še kar udrihali, na bankah se bo pretakal denar, poezije ne moreš pojesti in ni bencin. Toda ali je to res preživetje? Skozi to prizmo razumem ne samo pošastne izjave aktualne oblasti, da so umetniki paraziti - nikdar, nikdar ne pozabimo, da je bil ta izraz izjemno popularen v govorici tretjega rajha -, pač pa tudi to, da velik delež tukajšnje populacije govori na povsem enak način. Umetnike vidi kot ljudi, ki ne delajo. Ki bi bili delavci le, če bi bili v skladiščih, pisarnah ali na polju. Res? Ali si še človek, če si menedžer, hkrati pa namerno nepismen, nezainteresiran, docela neumen?

Posebej boleče je poslušati to javnost, saj govori jezik svojih izkoriščevalcev. Pomrli bodo od dela, ki ni njihovo, a ga slavijo. So last sfere, ki jih uničuje, a jo zagovarjajo. Umetnost pa ne pripada. Umetnost ni tvorna. Teži k svobodi. Zato jo prezirajo. Zato oblast skuša umetnost povleči vase, da bi bila njena uslužbenka. Tako pridemo do tega, da neka psevdopolitičarka pravi, da družba prenese zgolj narodnozabavno glasbo. Ne gre za to, da je psevdopolitičarka popolnoma neuka in ničesar ne razume. Verjetno je res neuka, a še kako razume: hoče, da kulturo tvori izključno tisto, kar slavi patriarhat in nacionalizem ter je prodajna roba. Torej prav tisto, kar uničuje pot v predstave o svobodi. To pa ni več umetnost. Umetnosti se takšna oseba boji. In če si kaj lahko privoščimo, če si kaj moramo privoščiti, potem je to nujno tisto, česar se aktualna oblast boji.  

---