Vinko Möderndorfer: “Pisatelj je kljub vsemu svoboden”

Vinko Möderndorfer, letošnji slovenski avtor v središču festivala Vilenica, se je 22. septembra 1958 rodil v Celju in doslej nanizal že več kot 70 knjig proze, poezije in dramatike. Boris A. Novak ga v poglobljenem pregledu obsežnega opusa, pripravljenem za Vilenico, imenuje “umetniški poliglot”.

Odkod energija in navdih?

“Pa saj sem že kar nekaj časa na svetu. In ukvarjam se samo z ustvarjanjem. To je moj poklic. In če svoj poklic opravljaš resno in zavzeto in vsak dan, potem se po štiridesetih in več letih dela mora nekje poznati.”

“Odmev dobre umetnosti ostaja tu, med našimi holmi in griči, v naših dolinah, kjer se velikokrat zgodi, da tudi dobro umetnost slovenceljni v svoji omejenosti zbrcajo v kot in nemudoma pozabijo.”

Leta 1975, pri 17 letih, ste objavili Rdeči ritual, divjo, nekako avantgardno pesnitev. Drugo, prav tako v samozaložbi izdano Prodajalno slik, je leto zatem s spremnim zapisom pozdravil Ciril Zlobec, sledila je Punčica iz moje ulice (1978) … Zakaj imate za svojo prvo pravo šele četrto, Mah, ki vam jo je Tone Pavček leta 1981 izdal pri Cankarjevi založbi?

“Prve tri so bile natisnjene s ciklostilom in zvezane v moji najstniški sobi. Niti niso bile prave knjige, bolj brošure. Nekaj zelo partizanskega. Če jih danes pogledam, je v njih zbrana blazna energija in volja mladega človeka, ki je iskal svoj izraz. Ena sama pesniška erupcija, ki išče svoj jezik. Zame osebno so to izjemno dragocene pesmi. V njih je mladost, ki se je razdajala na vse strani. Kasneje je moja pesniška beseda izgubila del te vznesenosti in moči, je pa postala morda bolj samo moja. Na vsak način podpišem mnogo pesmi iz teh ciklostiranih in partizanskih izdaj. In ponosen sem nanje. V svoji bibliografiji jih seveda navajam. Res je, da jih na začetku nisem. Zakaj? Nisem vedel, ali bom kot pesnik in pisatelj sploh preživel.”

“Za vsem je nekoč stala politika. Morilska in brezobzirna politika. Najbolj grozno pa je, da tudi danes za vsem ždi politika. Prav tako nevarna in zahrbtna.”

Z Golega otoka v Celje

Pred tremi leti ste presenetili s svojim najobsežnejšim romanom Druga preteklost, veličastno fresko izmišljene Doline in njenih prebivalcev v prvi polovici divjega 20. stoletja. To je tudi roman o ustvarjanju romana, o sestavljanju zgodbe iz drobcev zgodovine, poln razmišljanj in prizorov iz pisateljeve sedanjosti, ki se izmenjujejo s poglavji zgodbe - podobno kakor v Kosmačevi Baladi o trobenti in oblaku. Naključje?

“V literaturi ni naključij. Kosmač je moj ljub pisatelj. Poleg Voranca najljubši. Roman, ki hkrati razmišlja o svojem nastajanju ... To je bilo v literaturi najbrž že velikokrat uporabljeno. Čeprav pri pisanju, vsaj zavestno, nisem mislil na to, da želim pisati o tem, kako pišem. Enostavno sem se priklopil na zgodbo. Jaz osebno. Pisatelj kot del zgodbe, ki jo piše. Mislim, da bi bil roman brez teh razmišljanj drugačen. Najbrž bi bil samo zgodba. Tako pa je tudi moja zgodba, jaz sem del teh ljudi, teh usod, jaz se spominjam in hkrati izmišljujem vse to, name druga preteklost usodno vpliva. Na moje življenje vpliva. Ni samo zgodba, je moja osebna čustvena prizadetost, moj dvom pri pisanju, saj s pripovedovanjem zgodbe odpiram rane, ki so moje zato, ker moje niso. Preteklost je del moje sedanjosti. Preteklost naših dedov je tudi naša preteklost. Slovenski pisatelj ni izvzet iz tega. Piše zgodbo o tragičnih dogodkih, ki so se zgodili mnogo pred njegovim rojstvom, vendar je vseeno vpleten. Ta vpletenost v grehe, ki niso tvoji, je posebna zgodba Slovencev. Mislim, da je postopek samorefleksije pisanja nastal zaradi tega.”

V romanu mimogrede omenite tudi, da nikoli niste vzljubili rodnega Celja, to mesto pa ni nikoli imelo rado vas. Kje se je zataknilo?

“V Celju se nekako nisem počutil doma. Pa saj se tudi v Ljubljani ne. Zdaj sem se že sprijaznil, da nimam doma. Seveda pa Celje ni nič krivo. Moja družina, ki se je po vojni iz Ljubljane preselila v Celje, se v mestu ob Savinji ni počutila dobro. Počutili so se izgnani v Celje. Kar so tudi zares bili. Ko so se preselili v Celje, so bili to za družino hudi časi. Dedka so njegovi partijski tovariši zaprli na Goli otok. Ko se je vrnil, je samo še umiral. In to v Celju, pod budnim očesom tajne policije in svojih prijateljev, ki so ga ovajali in po vsakem obisku pri umirajočem dedu za tajno policijo pisali izčrpna poročila, ki so ostala v njegovem dosjeju in jih še danes lahko prebiram. In prav zato se moji niso dobro počutili v Celju. Seveda mi o tem niso govorili, ampak njihovo počutje se je nekako selilo name. Za vsem je nekoč stala politika. Morilska in brezobzirna politika. Najbolj grozno pa je, da tudi danes za vsem ždi politika. Prav tako nevarna in zahrbtna.”

Povedali ste že, da zdaj veliko svojih prejšnjih knjig vidite kot pripravo na Drugo preteklost ...

“O Drugi preteklosti sem razmišljal trideset in več let. Zbiral sem vtise, podobe, globoko v sebi sem beležil dogodke ... Seveda nisem vedel, da bo nastal takšen roman, tudi nisem vedel, kdaj bo nastal. Zdelo pa se mi je, da bom nekoč popisal zgodbo o ljudeh v času, ko me še ni bilo, ko še nisem obstajal, pa sem vseeno otrok minulega časa in izginulih usod.”

Film in teater hirata

V romanu in filmu Predmestje ste - kakor to lepo ubesedi Boris A. Novak - pokazali na ideološki in seksualni izvor rasizma, s tem pa razgalili resnico sodobne slovenske družbe. Zatem so okrog naše domovine zrasle ostre meje. Bi bila danes tudi roman in film ostrejša?

“Težko bi bila ostrejša. Film je za tiste čase, ko se nam še ni zdelo, da slovenska politika počasi, toda vztrajno jadra proti nekakšnemu arogantnemu fašizmu, bil precej oster in žal tudi vizionarski. Roman pa seveda tudi. V resnici gre za sliko rojevanja netolerantne družbe. Za predmestneže - kaj je Slovenija drugega kot predmestje -, ki so nesrečni, nezadovoljni nad svojim življenjem in za to nesrečo krivijo tujce, mlade, drugačne ... Potrebna je samo politika, ki v svoja jadra ujame njihovo nezadovoljstvo, ga politično artikulira in imamo - fašizem. Se bojim, da smo danes prav na tej poti. Politika, ki ne rešuje razlogov za socialno nesrečo ljudi, ki to nesrečo samo akumulira in jo zlorablja, takšna politika ne more biti dobra in ne pomeni prihodnosti, ampak vrnitev v temačno preteklost.”

Slovenski pisatelj je nekoč dejal, da je med ustvarjanjem v enakem položaju kot njegovi kolegi iz velikih narodov, medtem ko slovenski filmski režiser tega ne more reči: vsi pisatelji po svetu sedejo pred prazen papir, ki ga zapolnijo, kakor vedo in znajo, medtem ko so filmarji že na začetku dela odvisni od denarja in imajo zato od države do države zelo različna izhodišča za delo. Soglašate?

“Res je tako, čeprav mislim, da niti slovenski pisatelj ni v istem položaju kot kolegi iz velikih narodov. Slovenski zelo težko živi od svojega pisanja. Tudi če mu uspe napisati tako imenovano komercialno uspešnico, ima to popolnoma drugačen učinek, kot če jo napiše pisatelj osemdesetmilijonskega naroda. Ampak ni vse v denarju. Slovenci imamo resnično dobro literaturo, ki se lahko kosa in primerja z literaturo velikih narodov. Brez dvoma. Ampak odmev dobre umetnosti ostaja tu, med našimi holmi in griči, v naših dolinah, kjer se velikokrat zgodi, da tudi dobro umetnost slovenceljni v svoji omejenosti zbrcajo v kot in nemudoma pozabijo. Pisatelj je vsaj v svojem ustvarjanju kljub vsemu svoboden. Tisk je poceni, knjiga lahko izide, kaj se z njo zgodi potem, pa nikogar več ne briga. Slovenski filmar je na slabšem, seveda. Film je veliko organizacijsko in finančno podjetje. Mislim, da po predalih slovenskih filmarjev leži ogromno dobrih scenarijev, ki ne bodo nikoli filmi, ker so predragi. Slovenski filmar je zaradi finančne podhranjenosti slovenskega filma, zaradi brezbrižnosti kulturne politike do te veličastne umetnosti, prisiljen sanjati svoje filmske sanje zelo skromno in komorno. Sam se trudim, da se vsaj v obdobju pisanja scenarija ne bi cenzuriral; nočem razmišljati o tem, koliko bi vse to stalo in da najbrž ne bo dovolj denarja za filmske sanje. Čeprav se na koncu vedno izkaže, da lahko posnamemo samo komorne zgodbe, ki se dogajajo danes, na zelo omejenih lokacijah ... Ne, slovenskemu filmu kulturna politika ni naklonjena. Moram pa povedati, da se podobno dogaja tudi v gledališču. Tudi gledališča so finančno vedno bolj podhranjena. Zadnje čase doživljamo, da nobene predstave ne moremo izpeljati tako, kot smo si jo zamislili. Postavljeni smo pred dejstvo, da se ne da, da ni mogoče, da je premalo denarja, da lahko delaš ali pa kar greš, bo prišel pa drugi, cenejši, bolj poslušen, ni pomembno, da boljši, sploh ne, saj je itak vseeno, režirati zna vsak, saj ni težko ... Gledališča uvrstijo neko delo v program, sprejmejo režijski koncept, dogovorijo se o terminih vaj in premiere ... potem pa začnejo delovati zoper svoj lastni projekt. Tu mislim predvsem na slovensko opero, ki bi morala biti umetniška reprezentanca države, vse nacionalne opere imajo takšen status. Gledališče na koncu, zaradi finančne podhranjenosti, pa tudi zaradi vedno manjše strokovnosti kadrov, začne delati zoper svojo predstavo. Nekatera gledališča se obnašajo, kot da jim je popolnoma vseeno za predstavo. Kulturna neobveznost se seli na vsa področja. Razlog pa je popolna ignoranca politike do slovenske umetnosti. Na področju slovenske umetnosti in kulture se najbolj vidi, kako slovenska politika brezobzirno dela zgolj zase in ne za ljudi in državo.”

Po Predmestju, Pokrajini št. 2 in Infernu letos med gledalce prihaja še vaš novi celovečerni film, koprodukcijski Zastoj, v katerem je svojo zadnjo vlogo odigral Peter Musevski. V Cannesu je zaradi virusnih razmer doživel samo virtualno premiero, drži?

“Ja, zelo nesrečen čas za umetnost. Pa ne samo zaradi korone, predvsem zaradi politike, ki korono na vse načine izkorišča za kastracijo kulture. Malo to počne zaradi sovraštva do kulture in tečnih kulturnikov, ki so do oblasti itak vedno v opoziciji, pa še zanemarljivo majhna volilna baza so, malo pa tudi zaradi nepoznavanja in nesposobnosti. Mislim, da bi se dalo marsikaj, predvsem na področju kulturnih prireditev, bolje organizirati, če bi le hoteli. Film Zastoj pa je končan. Seveda finančno še ni pokrit. Meni je neskončno ljub. Iz mnogih razlogov. Tudi zaradi zadnje vloge Petra Musevskega, ki ga vsi zelo pogrešamo.”

V Drugi preteklosti imamo nasilje, seks, družbene nemire ... Kaj pravite, po njej bi lahko posneli vznemirljivo nadaljevanko, sorodno Bjelogrlićevim Sencam nad Balkanom?

“Ni šans. Slovenska filmska in televizijska produkcija je podhranjena do te mere, da lahko snemamo samo komorne filme s tremi igralci in nekaj statisti, dogajati pa se morajo zdaj, da lahko uporabimo kostume iz mamine omare. Ne morem posneti niti filma, ki bi se dogajal na primer v sedemdesetih letih. Fundusov ni več, rekvizitarne so prazne, filmski poklici izumirajo, k filmu prihajajo mladi naravnost s ceste, ki gojijo do filma zgolj veliko ljubezen, so pa popolnoma neprofesionalni. Producent je praktično lahko vsak, tajnica režije ... kaj je že to? Organizator, direktor filma? Vsak lahko počne vse. Najboljše pa je, da opravlja več funkcij, več filmskih poklicev hkrati. Tolče klapo, pripravlja sendviče, vozi kombi, organizira vaje in potem še zrežira drugi plan. Če pa ima doma dober računalnik, pa lahko film tudi zmontira. Zvok je pa itak lahko tak, kot je. In tako dalje in tako dalje. Zaradi pomanjkanja denarja se izgublja profesionalnost. Čudi me, da sploh še kaj nastane.”

Kot predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada ste na državnih proslavah ob kulturnem prazniku nastopali z govori, ki so močno udarili in zasekali globoko, marsikaj ste povedali tako ljudstvu kakor politikom v prvi vrsti pod odrom. Učinek?

“Nisem tako naiven, da bi si mislil, da lahko moje besede takoj kaj spremenijo. Politiki imajo posebno obrambno sposobnost, da kadar jim kaj argumentirano govoriš, mislijo na nekaj drugega, zraven pa te gledajo, se rahlo smehljajo in razumevajoče kimajo. Hkrati pa sem prepričan, da je treba kritično govoriti in tudi jasno povedati, kaj misliš, da je v družbi narobe - le če imaš za to priložnost. Mnogi je nimajo. Zadeve se spreminjajo počasi. Mislim, da je eden od rezultatov mojih besed na proslavah predvsem to, da so kulturniki postali bolj drzni, da so tudi drugi, ko so imeli priložnost, povedali kaj brez dlake na jeziku. Z nekulturnimi politiki je včasih treba biti tudi malo nekulturen, da se malce približaš njihovemu mentalnemu nivoju. Spomnim se, da je po Prešernovi proslavi minister Počivalšek s kozarcem vina v roki, ki smo mu ga plačali kulturniki, na vprašanje, kaj si misli o položaju kulturnikov na Slovenskem, rekel: Kdor ne dela, naj ne je. Mislim, da je povedal vse. Čez slabo leto dni smo lahko pri nabavljanju zaščitne opreme videli, kako si politika in minister Počivalšek predstavljata delo.”

---