Bledi Bled

Kaj se je zgodilo na Bledu? Sodeč po popolnem “silenzio stampa” (medijskem molku, op. p.) - nič. A prav to, da se po bledem Bledu vsi pretvarjamo, kot da se ni zgodilo nič, nas mora zaskrbeti. Viktor Orban, po Atili, novi “bič božji”, ne popušča. Vprašanje pa je, kdaj bosta dokončno popustili Slovenija in Hrvaška in se neposredno vključili v njegov projekt ustvarjanja nekakšne srednjeevropske federacije.

Bizarna in alarmantna je njegova protipandemijska odločitev: celemu svetu je prepovedan vstop v Madžarsko, razen državljanom Višegrajske skupine. Mar gospod nemara sugerira, da je ves ta prostor Madžarska? Ali pa kot skrbni oče na ta način sporoča, kako za “Višegrajce” skrbi enako ljubeče kot za Madžare? Višegrajska skupina je ameriški trojanski konj v EU, ampak, dajmo no, menda Evropa ni ravno Troja ...

Medtem ko si resne članice EU prizadevajo za nadaljnje evropeiziranje Evrope, bi se vsaj Slovenija in Hrvaška morali spomniti svojega zgodovinskega hrepenenja po Zahodu.

Blejski vrh je tako izzvenel kot zbor samomorilnih suverenistov (in tistih, ki javno to sicer še niso), prepričanih, da so oni prihodnost Evrope. Z mučnim občutkom se spominjam južnoslovanskih republiških vodij, ki so se enako veličastno, ceremonialno in, seveda, konstruktivno sestajali na Bledu in Brionih, z retorično namero ohraniti Jugoslavijo. Ali vsaj preprečiti vojno. Ta srečanja so bila zgolj poskusni pogrebi neke civilizacije.

Zlovešči influencerski vrači in vidci sedaj enako strastno, celo znanstveno podkrepljeno prerokujejo, da bo, tako kot Jugoslavija, propadla tudi EU. Koronokrati potencialne Orbanije tako samozavestno obljubljajo, kako bodo prav oni oblikovali Novo Evropo.

Edini resnično pomembni stiki na Bledu so bili tisti tête-à-tête, na štiri oči. Za nas tod okoli še posebej pogovori Orban-Vučić-Janša-Plenković, o katerih pričajo le njihovi smehljajoči obrazi in kakšna votla protokolarna fraza.

Prav tako je pomembna (in čudna) svojevrstna nova orbanovska “neuvrščenost”: dobre poslovne in strateške vezi tako s Kijevom kot z Moskvo in Pekingom, ne glede na simpatije do sedanje ameriške administracije. Ni nepomembno tudi Orbanovo osebno prizadevanje, da bi v višegrajsko orbito uvrstil še Srbijo in tako smo lahko gledali Vučića, ki se je (po zmagi njegovih trabantov v Črni gori) upravičeno kot pav šopiril po Bledu.

Medtem ko si resne članice EU prizadevajo za nadaljnje evropeiziranje Evrope, in kaže, da jim to še kar uspeva, bi se vsaj Slovenija in Hrvaška morali spomniti svojega zgodovinskega hrepenenja po Zahodu. Zahod pa je na zahodu, ne na vzhodu.


Preberite še


Najbolj brano