Trije prijatelji, ki so dobili državo
Tistega novembrskega dne so želeli samo oblast. Morda so tudi slutili, da se bližajo spremembe, a tega, da bo natančno leto dni kasneje padel Berlinski zid, niso mogli vedeti. Sestali so se v eni izmed sejnih sob ekonomske fakultete in pripravili obtožnico proti takratnemu državnemu vodstvu. Oblikovali so nova politična sporočila o borbi proti korupciji in krajam državnega premoženja, o prevelikem številu državnega uradništva, o novi pravičnosti ter večnem bratstvu s Srbijo. Načrt je bil razmeroma preprost, toda prav zaradi tega tako drugačen od političnih sprememb, ki so se pripravljale v državah takratne vzhodne Evrope.
Najprej so spremenili ime vladajoče stranke, nato pa pojasnjevali stvari z razumljivimi besedami o nepravičnosti, izkoriščanju, birokraciji, podcenjevanju vprašanja izseljevanja Srbov s Kosova in dobili podporo. Tudi zaradi zaveze o večni skupnosti s Srbijo, saj da sta Črna gora in Srbija ena družina. 10. januarja 1989 je v glavnem mestu Črne gore, takrat je še nosilo ime Titograd, demonstriralo sto ali celo več tisoč ljudi. Njihova zahteva je bila, da morajo takoj odstopiti vsi državni in partijski funkcionarji, odgovorni za slabo življenje večine državljanov ter za dolgoletno kontrarevolucijo in genocid na Kosovu. Naslednji dan so tudi vsi odšli.
Đukanović je to nedeljo, 30. avgusta 2020, prvič izgubil volitve in parlamentarno večino. Ostaja predsednik države.
Nova politična gesla so iskala nove voditelje. Trije prijatelji s sestanka na ekonomski fakulteti, Momir Bulatović, Milo Đukanović in Svetozar Marović, so bili izbrani. Ljudski pevci so jih začeli opevati kot mlade, lepe in pametne. Potem so se začele vojne v takratni Jugoslaviji. In tudi postopno črnogorsko oddaljevanje od oblasti srbskega predsednika Slobodana Miloševića. Trije prijatelji se niso več popolnoma razumeli. Začeli so se tiho razhajati. Vse tri sem seveda poznal, zato sem tudi temu njihovemu medsebojnemu odmikanju lahko sledil. Potem so se vsi spori skoraj naenkrat tudi zgostili in se jih tudi ni več dalo javno skrivati. V drugi polovici leta 1995 so se zaključevale priprave na mirovno konferenco o Jugoslaviji, v ameriškem Daytonu. Takrat se je začelo.
Najprej sredi septembra z namero Mire Marković, vplivne in odločujoče Miloševićeve soproge, da razširi delovanje svoje stranke tudi v Črni gori. Toda Đukanović jo je zavrnil in to nezaslišano dejanje je razumela kot vojno napoved. V Črni gori se je geslo o večni skupnosti s Srbijo začelo spreminjati v politični program proti Miloševiću. Bulatović, Miloševićev zaveznik in prijatelj, je postajal odveč. Septembra leta 1996 se je udeležil zasedanja Generalne skupščine OZN ter nato odpotoval na pomembnejši del svojega ameriškega obiska, v Washington, na sestanek s svetovalci ameriškega predsednika za nacionalno varnost. To je že bil čas novih spopadov na Kosovu.
Sogovorniki v Beli hiši so mu svetovali, naj oslabi svoje odnose z Miloševićem in Srbijo. Podoben nasvet mu je le nekaj mesecev prej dal tudi nemški zunanji minister Klaus Kinkel. Da mora Milošević na Kosovu spoštovati demokracijo ter človekove in nacionalne pravice tamkajšnjih Albancev ali pa oditi.
Bulatovića nikoli nisem mogel vprašati, vedno sem odlašal, čakal na boljšo priložnost in danes mi je žal, zakaj je takoj po zaključku daytonske konference poslal odposlanca Črne gore na pogovore k angleški obveščevalni službi MI 6. Njegovo uveljavljeno pojasnilo je bilo, da zaradi Prevlake, rta na vhodu v bokokotorski zaliv. Na mirovnih pogajanjih v Daytonu je bil namreč pripravljen in tudi parafiran dokument z naslovom Splošni in okvirni sporazum o trojni zamenjavi ozemelj in delimitaciji državnih meja. Sporazum je določal, da Bosna in Hercegovina, Hrvaška in Zvezna republika Jugoslavija sklenejo dogovor, po katerem dobi Hrvaška del bosansko-hercegovskih ozemelj v zaledju Dubrovnika, da v zameno dobi Bosna in Hercegovina, oziroma republika Srbska, izhod na Jadransko morje ter da strateško pomemben rt Prevlaka pripade Črni gori.
Morda bi bil sporazum v Daytonu lahko celo podpisan, toda glavni ameriški pogajalec Richard Holbrook je ocenil, da so daytonska mirovna pogajanja že preobremenjena in je podpise prestavil na kasnejši čas. Bulatović je morda zares verjel, da mu bo angleška služba pri nadaljevanju te operacije pomagala. Toda njih so zanimale predvsem ocene o razmerah v Jugoslaviji in družini Milošević. Prve dni marca 1999 mi je o poteku teh pogovorov v prostorih mojega vladnega kabineta pripovedoval črnogorski notranji minister in šef državne varnosti Vukašin Maraš.
Bulatović je bil vse bolj sam. Odločil se je za obračun. Sklical je sestanek vodstva vladajoče stranke, na katerem so v noči s 24. na 25. marec 1997 glasovali o razrešitvi Đukanovića z mesta predsednika črnogorske vlade. Đukanović je na glasovanju izgubil. Toda reševal ga je tretji prijatelj, Marović, ki točke o razrešitvi predsednika vlade ni uvrstil na dnevni red parlamenta. 11. julija so v vladajoči stranki znova glasovali in sprejeli povsem drugačen sklep. Iz stranke so izključili predsednika stranke in državnega predsednika Bulatovića. Ostala sta le še dva prijatelja.
Marović je v dogovoru z Đukanovićem takoj razpisal nove volitve za predsednika države. 5. oktobra 1997 je bil prvi volilni krog. Bulatović je dobil dobrih 2000 glasov več kot Đukanović. Milošević je poslal v Podgorico najvišje vladne funkcionarje za pomoč in spodbudo svojemu prijatelju. Đukanovićevi sodelavci so bili bolj pragmatični in racionalni. Poiskali so nove volilne glasove. S svojevrstno operacijo je med obema volilnima krogoma najprej državna volilna komisija in nato še vrhovno sodišče določilo, da se v volilne imenike lahko vpišejo novi volilci. Miloševićevi odposlanci niso imeli takšne sreče, saj so morali iz Podgorice, skriti za sedeži svojih avtomobilov, pobegniti.
V drugem krogu je Đukanović dobil 5884 glasov več kot Bulatović in postal novi predsednik Črne gore. Marović je ostal podpredsednik in glavni ideolog vladajoče stranke. Leta 2002 je prišel v Beograd in postal prvi in zadnji predsednik Državne skupnosti Srbije in Črne gore. Po referendumu o osamosvojitvi Črne gore se je vrnil v Podgorico. Prijateljstvo z Đukanovićem je postalo drugačno. Decembra 2015 so ga zaradi očitno prevelikega in izstopajočega osebnega bogastva aretirali.
Momir Bulatović je po odhodu iz Črne gore sprejel Miloševićevo povabilo in postal, brez podpore Črne gore, predsednik vlade Zvezne republike Jugoslavije. Prevzel je veliko pisarno, okrasno rastlinje in šoferja. Napisal je knjigo z naslovom Pravila molčanja, v kateri je opisal tudi dejavnosti z veliko operacijo črnogorskega državnega in zasebnega tihotapljenja cigaret ter strahotnih količin gotovine, ki so jih tihotapci vračali v Podgorico. Umrl je na zadnji junijski dan leta 2019. Svetozar Marović - po aretaciji so mu zaplenili večino premoženja - se je v priporu pogodil z državnim tožilstvom in pristal na štiriletno zaporno kazen. Po izpustitvi iz pripora so mu omogočili, morda je to ostalo od prijateljstva, odhod v Beograd. Đukanović je to nedeljo, 30. avgusta 2020, prvič izgubil volitve in parlamentarno večino. Ostaja predsednik države.