Ne jamrajte. Iščite (in poiščite) rešitve.

Pravijo, da smo Slovenci mojstri pritoževanja. Da gre že za nacionalni šport. Da bi morali namesto tega iskati rešitve, kot nam je nekoč blagohotno na srce položil nekdanji premier.

Tole o iskanju rešitev seveda do neke mere drži. Vsakdo menda lahko prispeva k temu, da bo naše življenje na tem malem koščku sveta znosnejše. Če že ne z velikimi izumi in pionirskimi odkritji, pa vsaj z drobnimi dejanji pomoči ali s prijazno besedo. Slednja veliko pomeni, četudi se včasih zdi, da se ves svet okoli nas ruši.

Rešitev je sila preprosta. Dovolite mladim bliže. Do želenih študijev, do rednih služb z dostojnimi plačami. Saj je menda že jasno, da vam bo dobičke slej kot prej pojedla kakšna nova kriza.

Tako kot se je (in se še) v času pandemije. Zato sta bili sploh v začetnih mesecih strpnost in prijaznost nekako ključni. Da se ljudem ni zmešalo od nenehnega pritiska strahu in od neprestane misli, da morajo ostati zdravi. Kar je bilo bistveno tudi zato, da z ostalimi boleznimi in težavami ne bi prehudo obremenili na novi koronavirus osredotočenega zdravstvenega sistema. Zato so bile prijazne besede, tudi s strani zdravnikov in zdravstvenega osebja, pomembne. Ker so tolažile, razbremenjevale, vlivale upanje.

Če je seveda človek imel to srečo, da je prek telefonske zveze v doglednem času sploh prišel do zdravnika. Kajti kar naenkrat se zdi, da so se te čakalne dobe za preglede, slikanja in celo obiske zdravnika, ko ima človek manj usodno bolezen od tiste, ki napoveduje skorajšnjo smrt, nenavadno podaljšale. Ne, ne bomo govorili o tem, kako je bilo včasih, ko je, na primer, en pediater v bistriški občini “obdelal” vse bolne otroke in k nekaterim bolj bolnim prišel celo na dom. Ti časi so pač mimo. A nič manj kot nezaslišano ni, da je treba danes, ko človeka zagrabijo, denimo, gripa, bolečina v okončinah ali pogosti glavoboli, že na obisk zdravnika čakati več kot kakšen dan, da o mesecih in letih čakanja na strokovne preglede v bolnišnicah niti ne izgubljamo besed.

Ne, to ni pritoževanje. Kot tudi ne kritika zdravstvenega osebja. Je pa lahko kritika celi generaciji ljudi na vodilnih položajih, ki jim je uspelo zdravstveni sistem pripeljati tako daleč, da skoraj povsod primanjkuje zdravnikov, da so preobremenjeni, da so čakalne dobe predolge, da so ljudje, ki potrebujejo pomoč, pa naj bo zaradi koronavirusa ali blažjih bolečin, živčni in nestrpni …

Kajti rešitev je sila preprosta. Ni treba groziti z zaprtji ali selitvami urgenc, ni treba krčiti števila zdravnikov. Ni treba ljudi usmerjati k nekemu elektronskemu poslovanju z zdravstvenimi domovi, kajti veliko starejših ljudi z znanjem računalništva ne moremo več obremenjevati.

Ampak, za božjo voljo, izšolajte več zdravnikov. Dovolite mladim nasploh bliže. Najprej do želenih študijev. Skrajšajte študijski čas, zaradi tega kakovost ne bo trpela; tisti, ki se že odločijo opravljati tako odgovorna dela, so v šolah že tako uspešni in so se tudi pripravljeni veliko (na)učiti. Nato dovolite mladim, da po koncu študija zasedejo delovna mesta. Takšna z rednimi zaposlitvami in plačami, ki bodo omogočala dostojno življenje. Saj je sedaj menda postalo že jasno, da vam bo dobičke slej kot prej pojedla kakšna nova kriza.

In nenazadnje - uredite že to presneto infrastrukturo. Avtoceste, po katerih bo končno steklo gospodarstvo tudi v tako odročne kraje, kot so Brkini. Neverjetno je namreč, da po več kot dvajsetih letih govorjenja zanjo ni denarja. Morda ga danes res ni, a v preteklosti je bilo premalo nekaj drugega - politične volje.

Po vsem tem se morda ljudje ne bodo več pritoževali - če so se sploh kdaj. Kajti vzvodov za to bi lahko imeli veliko, pa kljub temu iščejo rešitve. Zadnji dokaz za to je nedavno dokončana ureditev trnovske cerkve, v katero so krajani sami vložili vsaj 1600 ur prostovoljnega dela.


Preberite še


Najbolj brano