Lažejo, tajijo ali pa jim je vseeno
Vladni govorec Jelko Kacin po vrnitvi z dopusta na Krku javno še ni ponovil zanj značilnega žuganja “Uživajte, dokler lahko!”. Je pa že vsem jasno, kaj bo sledilo po počitnicah: restriktivno omejevanje življenja s posegi v osebno svobodo in nadzor, z žuganjem vred. Kajti epidemija se očitno vrača. Pa če to vlada uradno objavi ali ne.
Zaradi skokovite rasti novih okužb zdrava pamet skoraj ne more oporekati nujnim novim omejitvenim ukrepom. A ključno ostaja vprašanje, kako nas ti ukrepi dosežejo in ali so res pravični za vse. Ker smo menda pred zakonom vsi enaki in enakovredni. V tej enakovredni množici so tako funkcionarji in politiki kot vsi preprosti državljani. Tudi tisti s koreninami na Balkanu. So vsi z vikendi na Hrvaškem in tisti, ki tam le šotorijo. In vsi, ki morajo pred zimo na vikendu zapreti vodo ali hodijo tja redno obiskovat otroka, ki živi z materjo.
Vsem ni nikoli mogoče dopovedati, zakaj je nekaj koristno in potrebno. Je pa več kot jasno, da ton ustvarja muziko.
A ob vračanju v Slovenijo poslej nesporno ni več vseeno, ali sodiš med srečneže, ki so izjeme ali si le neopazen državljan. Vsaka tovrstna razslojevanje ljudi le še poglablja. Zato so zdajšnjim ukrepom ljudje še bolj nenaklonjeni. Za to je kriva vlada sama, ki s svojimi dejanji krepi nastrojenost preprostih ljudi, čeprav je vse bolj jasno, da prihaja novi val epidemije.
Drugi val epidemije se je, vsaj glede na podatke o naraščanju okužb, pravzaprav že začel. To ugotavljajo celo slabše obveščeni in taki, ki jim ni mar za politiko. Med slednjimi so tisti, ki so prisiljeni živeti in delati v Sloveniji zato, da preživljajo družine in sorodnike na Balkanu. Zdaj, ko se od tam pospešeno vračajo, nekateri lažejo, ko morajo navesti stalno bivališče. Bojijo se namreč karantene in zaradi nje izgube službe.
Tajijo pa podatke tudi nekateri, ki zbolijo in zamolčijo, s kom vse so bili v stiku. Morda zato, ker nočejo v karanteno spraviti tistih, ki jih imajo radi. Nekateri molčijo tudi zato, ker se na ta način upirajo oblasti ogorčeni, da skuša ta imeti nadzor nad vsakomer. So pa tudi taki, ki jim je povsem vseeno. Neskončno brezbrižni so tudi, ko zbolijo. Ne razmišljajo, koga vse na ta način spravljajo v nevarnost in mu škodijo.
Jasno je, da vsem ni nikoli mogoče dopovedati, zakaj je nekaj koristno in potrebno in zakaj se je treba podrediti. Je pa več kot jasno, da ton ustvarja muziko. A ta vladna muzika še najbolj spominja na neznansko mučno disonanco.