Izola kot sinonim za lopovščine in nečedne posle
Kdaj se je Izola prelevila v najbolj aferaško primorsko občino, v kateri se dogajajo nenavadne reči, ki mejijo na sum korupcije, za katere pa na koncu nihče ne odgovarja, bi težko natančno določili. A etiketa, ki je bila v prejšnjih mandatih rezervirana za koprsko občino, se vse bolj lepi na ribiško mesto.
Ne gre samo za plačevanje hotelskih sob, v katerih ni bilo nikogar, in prepletanje prodaj stavbnega zemljišča in oljk, temveč za serijo odločitev, ki mečejo luč morebitnih nečednih poslov na udeležene. Prav občina Izola je morala odplačati dva milijona evrov malo znanemu podjetju R-Mercuri iz Bistrice ob Sotli, prav v Izoli se je občinski svet sredi mandata razpustil, tako da so leta 2008 kot edini doslej na Primorskem morali izvesti predčasne volitve, prav Zdravstveni dom Izola je kot prvi javni zavod v Sloveniji posojal denar komercialnim podjetjem. In prav v Izoli so dali neverjetnih 1,2 milijona evrov za krožišče pri avtobusni postaji, v občini Izola je sredi njiv zrasla kmetija Bužekijan in prav v tem mestu so leta 2006 izvedli volilno prevaro, ko so po domače šteli glasovnice in skušali zagotoviti zmago dotedanji županji Bredi Pečan, a se jim ni izšlo, saj so bili nadzorni mehanizmi delujoči, ljudje v njih pa dovolj pokončni. Kar bode v oči, je, da noben povzročitelj teh lumparij ni z ničemer odgovarjal: ne kazensko, ne politično, še manj odškodninsko.
Ni verjeti, da bi bili Izolani bolj nagnjeni k lopovščinam, prevaram in korupciji, le okoliščine v zadnjih desetletjih so pripeljale do nekakšnega domačijskega upravljanja s skupnim premoženjem, zamegljevanja odgovornosti.
Seveda je bilo v skoraj vseh primerih “vse v skladu z zakonodajo”, a vseeno se v teh postopkih skriva preveč naključij, da bi lahko kar zamahnili z roko. Ni verjeti, da bi bili Izolani bolj nagnjeni k lopovščinam, prevaram in korupciji, le okoliščine v zadnjih desetletjih so pripeljale do nekakšnega domačijskega upravljanja s skupnim premoženjem, zamegljevanja odgovornosti.
V ribiškem mestu preprosto ni bilo preloma z nekdanjo oblastjo, ki se je zasidrala v politiko, gospodarstvo in civilno družbo ter dogovorno sprejemala odločitve. Ljudstvo je v Kopru imelo dovolj pasivnega in neambicioznega upravljanja, zato je na čelo občine postavilo Borisa Popoviča, ko pa je slednji pretiraval s pomočjo svojim prijateljem in po svoji meri posegal v občinsko blagajno, so ga nadomestili z Alešem Bržanom. V Piranu štiriletna vladavina Tomaža Gantarja ni prinesla zasuka, so pa volilci pred dvema letoma jasno zavrgli staro politiko in se odločili za neobremenjenega Đenia Zadkovića. Drugo vprašanje je, ali so se odločili pravilno ... V Izoli do takšnih prepihov ni prišlo. Tudi leta 2006, ko je Pečanovo zamenjal Klokočovnik, se slednji ni stoodstotno posvetil županski funkciji, omrežja, ki so obvladovala položaj, pa so ostala skoraj nedotaknjena. Socialni demokrati so nato ponovno zmagali na volitvah, a je bilo Izolankam in Izolanom dovolj brezidejnosti in apatičnosti, zato so si na volitvah leta 2018 zaželeli nov obraz in novo politiko. Podobno so glasovali tudi Koprčani in Pirančani, a se je volilna aritmetika ob enakovrednih kandidatih izšla tako, da sta novinca Dario Madžarević in Milan Bogatič za malenkost ostala brez drugega kroga, saj so se “protestni glasovi” delili. Ker tudi Evgenija Komljanca večina ni prepoznala kot tistega, ki ne bi imel ničesar s preteklimi rabotami, je na koncu prišlo do izvolitve preizkušenega lokalnega politika Danila Markočiča. Ta je pragmatično sklenil široko koalicijo, se obdal s svojimi Desusovimi kadri in nadaljeval dotedanje prakse.
Posledica praks Markočičevih predhodnikov pa je tudi, da je nekaj najlepših prostorov ob morju nezasedenih in neizkoriščenih, že desetletja na njih raste trava in se pojavljajo razpoke na zapuščenih industrijskih objektih: zemljišče Delamarisa, Argo, zemljišče ob ladjedelnici, trikotnik med Simonovim zalivom in Hotelom Delfin, ves kompleks na Rudi, če naštejemo samo največje. Pri večini teh občina in župan sicer nimata nikakršnega vpliva, saj so nepremičnine, manj kot sto metrov od morja, pristale v rokah bank in fantomskih investitorjev. A zgodovina teh projektov kaže, da so v ključnih trenutkih tudi zaradi neaktivnosti občinskih struktur atraktivna zemljišča končala v nekredibilnih zasebnih rokah. Ob tem življenjski standard Izolanov zaostaja za sosednjima mestoma, Izola pa je postala sinonim za lopovščine in nečedne posle, česar se bo prav tako težko otresla.