Soča med interesi države in ljudi
Slab mesec po tragični nesreči v Soči, ki je z nenadnim dvigom gladine odnesla s seboj desetletnega otroka, se še vedno vrstijo sestanki in pogovori, kaj storiti za večjo varnost kopalcev na “neuradnem” kopališču v Solkanu. Preden bo o tem začela razpravljati še strokovna skupina, bo kopalne sezone nepreklicno konec. In jesen bo verjetno naplavila nove težave, ki bodo reševanje varnosti kopalcev v prihodnji sezoni verjetno potisnile na stranski tir.
Glasna opozorila domačinov, naj se hidroelektrarna prilagodi ljudem in ne obratno, bodo počasi potihnila in tonila v pozabo. Če se novogoriški župan Klemen Miklavič ves čas trudi storiti korak naprej, razen prijaznih pogovorov in odgovorov ni videti kakšnega večjega napredka. Barvne oznake za označevanje višine vode bodo letos še kakšen mesec v pomoč kvečjemu kajakašem. Dolgoročna rešitev pa bo, ko bo, če bo ...
Dolgoročne rešitve za solkansko kopališče bodo v strokovni skupini skupaj iskali ljudje s povsem nasprotnimi pogledi.
Vsekakor so zgovorne besede direktorja Holdinga slovenskih elektrarn Stojana Nikolića, da je hidroelektrarna Solkan ena pomembnejših v Sloveniji. Med vrsticami to pomeni, da ima oskrba naše države z električno energijo prednost pred prostočasnimi dejavnostmi. Še posebej ob dejstvu, da naša država krepko zamuja z vizijo energetske prihodnosti, čemur botrujejo tudi nasprotovanja postavitvi vetrnih elektrarn. Če je drugi blok krške nuklearne elektrarne za dolgoročno oskrbo nujen, je prav tako nujno še večje izkoriščanje vodnega potenciala, menijo na ministrstvu za infrastrukturo.
Na tej točki pa državni interesi trčijo z interesi in željami (tudi) krajanov in obiskovalcev solkanskega kopališča, za katerega ni izključena možnost, da bi v prihodnosti tam povsem prepovedali kopanje.
Iskanje dolgoročnih rešitev za solkansko kopališče, do katerih naj bi se dokopala strokovna skupina, vsekakor ne bo enostavna naloga. Skupaj jih bodo iskali ljudje s povsem nasprotnimi pogledi. Na eni strani z željami po ohranitvi kotička za uživanje v (skoraj) neokrnjeni naravi, na drugi s številkami po zagotovitvi čim večje čiste samooskrbe z električno energijo. Iskanje možnosti sobivanja enega in drugega ni nemogoče, je pa zahtevno in ni poceni. Vendar, priznajmo, ne dražje od človeškega življenja.