Slovenija na prostem - 2. del
Spremljevalke in spremljevalci bučanja morja Adrijanskega ste gotovo opazili, da je tokratni naslov malodane na las enak tistemu izpred dveh tednov. In seveda imate prav, še vedno smo pri Sloveniji na prostem.
Če bi prej pomislil, bi prejšnje bučanje morebiti zaključil z znanim “... se nadaljuje” in napovedal nadaljevanje zgodbe. Pa nekako nisem, a nikakor ne zlonamerno, pa tudi presenečenja nisem načrtoval. Tako nekako je naneslo in zato je najbolje, da je že iz naslova jasno razvidno, da gre pravzaprav za drugi del iste zgodbe. Lahko bi sicer izbral bolj “fensi” različico naslova in namesto 2. del zapisal recimo 1. sezona, 2. epizoda. Tako kot to počnejo snovalci novodobnih televizijskih nadaljevank, daljnih potomk Mesteca Peyton, mitske pranadaljevanke ali nadaljevanke “broj jedan”, kakor bi verjetno rekel Alan Ford. Seveda bi pa to pomenilo, da bi moral najbrž napisati vsaj še tretjo, če že ne tudi četrto in peto epizodo. No, morda to enkrat tudi naredim. Kdo bi vedel. Nadaljevanke so danes hit.
Z lahkoto razumemo, da je na avtobusu prostora za zgolj 50 potnikov, z voznikom in spremljevalcem vred. Razumemo tudi, da je v kinodvorani ali gledališču zgolj toliko in toliko sedežev, morda par pomožnih sedišč, kakšno stojišče in to je to (...) Ko pa je govor o naravi, nam pa to nikakor ne gre dol in ga ni, ki bi nas v to prepričal. Saj smo vendar na prostem!
Sicer pa sta zamisli o nadaljevanju botrovali predvsem dve zadevi. Najprej ta, da je treba še kakšno reči na temo izjemne lahkotnosti parjenja turističnih produktov z naravnim okoljem dežele na kolesarski, pohodniški in adrenalinski strani Alp. V nasprotju s splošnim prepričanjem je namreč prostor omejen tudi na prostem. Tudi “outdoor”. Morda ne z vidika volumna, vsekakor pa z vidika razpoložljive površine in še bolj z vidika počutja vseh ostalih rastlin, živali in njihovih združb, ki so, za razliko od človeka, te izjemno invazivne dvonoge vrste, na prostem doma. Nihče jih seveda tudi ne vpraša, kako se počutijo ob našem kopičenju pod Strunjanskimi klifi, v Iškem ali Blejskem vintgarju, v brkinskih ali pokljuških gozdovih ali pa na že prejšnjič omenjenem Pohorju.
Redki pozorni obiskovalci in opazovalci narave sicer slišijo oziroma, bolje rečeno, opazijo naraščajoče nelagodje narave. To se kaže v povečevanju števila redkih in ogroženih vrst, v neprestanem umikanju živali na območja, kjer je motenj sicer manj, a so običajno tudi slabši življenjski pogoji, v pohojenih in povoženih travnikih in gozdni podrasti, v razritem morskem dnu, v poletni odsotnosti delfinov, ki se pred neznosnim podvodnim hrupom poleti umaknejo daleč na odprto morje. In še in še. A te redke pozorne obiskovalce in opazovalce narave redko kdo posluša in le izjemoma kdo tudi sliši. Povedano drugače, z lahkoto razumemo, da je na avtobusu prostora za zgolj 50 potnikov, z voznikom in spremljevalcem vred. Razumemo tudi, da je v kinodvorani ali gledališču zgolj toliko in toliko sedežev, morda par pomožnih sedišč, kakšno stojišče in to je to. Razumemo celo to, da je število gledalcev, z Violami, Dragonsi, Ribari in ostalimi navijaškimi skupinami vred, omejeno celo na nogometnih stadionih. Ko pa je govor o naravi, nam pa to nikakor ne gre dol in ga ni, ki bi nas v to prepričal. Saj smo vendar na prostem!
Nihče, najmanj pa Zdravko, minister za turizem, toplo vodo, paragrafe, ples v maskah in počivavčerje, se ne sprašuje, koliko obiskovalcev lahko gosti slovenska narava. Ta je namreč v večini primerov prepuščena sama sebi. Primerna infrastruktura, ki omogoča obiskovanje naravnih območij na način, da ne prihaja do opustošenja ali celo uničenja naravnega okolja, da ne povzroča nelagodja vsemu, kar na prostem živi, je redkost celo v zavarovanih območjih. Vse ostalo “na prostem” je bolj kot ne Divji zahod. In to tisti, takoj na začetku, ki bi ga z lahkoto navajali v naravoslovnih knjigah kot šolski primer škode, ki jo lahko povzroči tujerodna invazivna vrsta. Šolski, a še zdaleč ne edini. Morda le najbolj znan. In o tem je v bučanju že tekla beseda in najbrž še kdaj bo. No, Mike Pomp(ozo)eo, nekakšen potomec tistih, ki so omenjeni šolski primer vpliva tujerodne invazivne vrste pred dobrim stoletjem dejansko izvedli in ga v naslednjih desetletjih izpopolnili in razširili na velik del planeta, je nedavno obiskal deželo na voljni strani Alp. Skupaj z Anžetom, ministrom za depeše in zaničevanje parlamenta, in Janezom, neutrudnim Viktorjevim soborcem zoper komunizem, so malo pomodrovali o svobodnem svetu, nekaj malega prigriznili in na hitro podpisali dokument o varnosti telekomunikacijskih omrežij. Dokument so seveda napisali Američani. Mi smo bili zgolj voljni verjeti nekomu, ki izrazito skrbi izključno za lastno rit, ki izsiljuje, zamenjuje vlade zlepa ali zgrda, ki prisluškuje vsem in vsakemu, ki izstopa iz ključnih globalnih sporazumov, pa naj gre za podnebje, biotsko raznovrstnost, oborožitev ali zdravje človeštva. Z njihovo tehnologijo bomo vsekakor varni. Da ne bo pomote, ne zagovarjam kitajskega modela urejanja in upravljanja družbe. Menim le, da nekaj malega hrbtenice in načelnosti vseeno prav pride. Tudi, če si ministrica za kmetijstvo, izletništvo in statutarna vprašanja.
Namig, zapisan v prvem delu, ali če želite, 1. epizodi 1. sezone Slovenije na prostem, da se Aleksandri kaj lahko zgodi, da jo dejansko postavijo na prosto, torej “outdoor”, se - vsaj tako kaže - uresničuje, pa čeprav moram v 2. epizodi zaenkrat zapisati, da se ministrica še ne da. Da je še “indoor”. Pač pa bi pričakoval, da bo kdo vendarle pred vrata, torej “outdoor”, takoj in za vedno postavil Boruta, uslužbenca notranjega ministrstva, ki si je privoščil tako nizkoten čivk na račun delavk in delavcev centrov za socialno delo, da ga na straneh časopisa, ki ga držite v rokah, ne morem ponoviti. Pa ne bo nič iz tega, Borutov šef je pač Aleš “naj ostanem ali grem” Hojs. In ne le, da je Borut še vedno na svojem mestu, njegov čivk je razčivkal tudi dr. Viktor Gorenak, sekretar v Janezovem kabinetu. Povedano drugače, tovrstno nizkotno čivkanje je način dela ali, če želite, modus operandi glavne vladne stranke in očitno tudi vlade dežele na voljni strani Alp. Nisem namreč zasledil, da bi se na račun Borutovega čivkanja in Vinkovega razčivkanja kateri izmed podrepnikov esdeesa kaj posebej razburjal. S Slovenijo na prostem se zaenkrat dejansko lahko hvalimo, za tisto “indoor” pa bi nas že dolgo moralo biti sram v dno duše.