Novinarstvo ni zločin

Ob protestih v Belorusiji je Evropsko združenje novinarjev opozorilo javnost na brutalno kršenje pravic novinarjev in novinark, ki poročajo na terenu, kot tudi vseh protestnikov in protestnic, ki so tarče organiziranega nasilja s strani oblasti. Novinarstvo ni zločin, pravi poziv, in navaja pričevanja številnih novinarjev o brutalnosti režima, o strahu za lastno življenje in življenje svojih najbližjih. Številni so zbežali v sosednje države, številni so v zaporu, številni pretepeni, ponižani in zlomljeni.

Beloruski samodržec, ki ima v svojih rokah praktično vse medije, ki izklaplja internet, da bi ljudem preprečil širjenje informacij in združevanje, je in bo uporabil najhujšo represijo, da ostane na oblasti. Prvi znak, da demokracija drsi v totalitarizem, je način, kako politiki dojemajo svoj položaj. Ko se ga začnejo oklepati, ko odhod iz politike vidijo kot konec sveta, kot nekaj, kar je potrebno preprečiti pod vsako ceno in z vsemi sredstvi, vemo, da je demokracije konec.

Ko slišiš, da novinarja zmerjajo in smešijo, mu grozijo in ga ponižujejo zato, ker opravlja svoje delo, in ne rečeš nič, postaneš sostorilec.

Naslednji korak je potem predvidljiv. Če nas ljudstvo ne podpira, je treba zlomiti ljudstvo. Ga ustrahovati, mu lagati, odvzeti glas, ga smešiti in če tudi to ne zaleže, pretepati. Novinarstvo ni zločin, laž pa je. Lažnivci tepejo z besedami. Lažnivci ustrahujejo z besedami. Predvsem pa lažnivci vedo, da lažejo, in jim za resnico ni mar. Nekajsekundni posnetek na družbenih omrežij pred vhodom največjega zapora v Minsku, kjer je v temi noči slišati krike pretepenih protestnikov, je pretresljiv. Ne zato, ker ne bi vedeli, da tisoče ljudi, ki jih je policija zaprla, sistematično pretepajo in ponižujejo, ampak zato, ker je svet zunaj zaporniških zidov tiho.

Ko slišiš, da novinarja zmerjajo in smešijo, mu grozijo in ga ponižujejo zato, ker opravlja svoje delo, in ne rečeš nič, postaneš sostorilec. Ko slišiš, da nekoga, ki ga zato, ker govori resnico, tepejo z lažmi in si tiho, si sostorilec. Ko slišiš laž in zamahneš z roko, češ, saj itak nihče temu ne verjame, si postal del propagandnega stroja za ustvarjanje laži. Pogumni ljudje so tisti, ki naredijo tisto, za kar menijo, da je prav. Ker ne morejo ostati tiho, vedoč, da laž kraljuje, resnica pa se tepta v gnoju. Pogumni ljudje zase sploh ne mislijo, da so pogumni. Naredijo tisto, kar jim nalaga človečnost in sočutje.

Če bodo dostojni ljudje dovolili, da jih preglasijo hujskači, lažnivci, besedni posiljevalci in podobni, bodo kmalu ugotovili, da jih nič in nihče več ne more zaščititi, ko bodo prišli na vrsto. Živimo v času, ko laž potuje s svetlobno hitrostjo, resnica pa se premika počasi kot želva. Živimo v času, ko je resnica preganjana, laž pa vlada. Živimo v času, ko je novinarstvo in ne propaganda najmočnejše orodje v rokah tistih, ki se bojujejo za resnico. Predvsem pa živimo v času, ko si je potrebno priznati, da ima sovraštvo, ki se vali po socialnih omrežjih, svoj izvor. Ne bodimo naivni. Ne gre samo za anonimne navadne ljudi, ki v zavetju svojega doma grozijo tistim, ki ne mislijo enako kot oni. Gre za znane osebe, z imenom in priimkom, katerih obraze vsak dan lahko vidimo v osrednjih poročilih. Oni so tisti, ki so besede spremenili v orožje, ki pohablja, muči in ubija.


Preberite še


Najbolj brano