Vsi smo lahko neotesanci

Po marčevskem in aprilskem koncu sveta, kot so mnogi označili ukrepe za omejitev epidemije novega virusa, ga ni bilo človeka, ki bi napovedoval, da bo letošnja turistična sezona taka, kot je. Še posebej v slovenski Istri, kjer je letos najmanj toliko turistov kot lani.

Obračajmo levo ali desno, turistični boni so vsaj v večini klasičnih turističnih krajev v naši deželi rešili letošnji turizem. In s turističnimi boni so v naše turistične kraje prišli drugi ljudje. Taki, ki so minula leta okupirali zadnje kotičke hrvaške Istre, Kvarnerja, Dalmacije, Črne gore, Albanije in verjetno še katere druge dežele. Letos so ostali in zapravljali doma.

Denar od turističnih bonov diši enako kot denar najbolj uglajenega svetovljana z debelo denarnico in še debelejšim računom.

In kjer je na kupu več ljudi, bo zagotovo tudi več težav. To je preprosta logika, ki velja od krdel neandertalcev do sodobnega turizma. In to se je letos zgodilo v slovenski Istri. Za 26 odstotkov več kršitev javnega reda in miru ter za 13 odstotkov več kaznivih dejanj kot lani. Doslej.

Ampak za to ne gre kriviti bonov. Ti ne vabijo neotesanih ali nasilnih gostov v turistične kraje, ampak le rešujejo turizem teh krajev. Denar od bonov diši enako kot denar najbolj uglajenega svetovljana z debelo denarnico in še debelejšim računom. Zato bi se morali vsi, ki za včasih nevzdržne razmere v Piranu, Portorožu ali kakšnem drugem kraju krivijo domače goste, ugrizniti v jezik. Od natakarja, ki je hitel razlagati, kako so slovenski gostje najslabši, do podžupana piranske občine, ki se je pridušal, da bo avgusta bolje, ker prihajajo nemški gostje. Kot da oni ne morejo biti taka goveda kot so lahko naši, italijanski, avstrijski ali ameriški.

Kraji, kjer se gredo lahko pregrešno drag (in kulturen) turizem, so običajno zaprti resorti. Kraji, ki živijo tudi od oktobra do aprila, pa imajo lahko hotele s petimi zvezdicami in zakotne apartmaje z eno samo zvezdico. Vsi imajo pravico živeti od turizma in vsi, ki plačajo, imajo pravico priti v goste.

Občina, redarstvo, policija in druge ustanove, ter tudi sleherni med nami s kulturo strpnosti in prijaznosti pa moramo poskrbeti za to, da se bo v Portorožu enako lepo počutil turist z milijonom ali dvema na računu in turist, ki si je za dopust vzel kredit. Kajti na koncu smo lahko vsi neotesanci. Eni v obnašanju, drugi v dejanjih, tretji v besedah. Vprašanje pa je, kdo je večji.


Preberite še


Najbolj brano