Strasten in tenkočuten

Na Trsteniku, v lepo obnovljeni stari hiši z osupljivim razgledom na Tržaški zaliv, je slikar Klavdij Palčič dopolnil 80 let, obdan z bogatim izborom likovnih del s šestdesetletne ustvarjalne poti in z ljubečo oskrbo žene Ani, s katero prav toliko časa skupaj stopa skozi življenje.

TRST > Klavdij Palčič se je ukvarjal s slikarstvom, kiparstvom, grafiko, ilustracijo, gledališko scenografijo in kostumografijo. Poučeval je risanje in umetnostno zgodovino na tržaških in goriških šolah, bil predsednik Zveze slovenskih kulturnih društev in Slovenske kulturno-gospodarske zveze ...

Se morda spomnite svoje prve risbe?

“Težko bi odgovoril. Usmeritev v risanje in slikanje se je pokazala že na samem začetku. Že kot otrok sem nenehno risal in bil prepričan, da je to moja usoda. In drugi so me podpirali, mi dajali potuho.” (smeh)

“Priča smo migraciji narodov. In stopnjo civilizacije bi morali meriti tudi v odnosu do tega vprašanja. Nesprejemljivo se mi zdi, da Evropa ni izdelala jasnega stališča do tega vprašanja.”

Kdo so bili vaši vzorniki?

“Začel sem kot samouk in želel biti čim verodostojnejši v upodabljanju resničnosti. Zato sem gledal naravo, če sem slikal naravo, ali pa ljudi, če sem delal portrete. Sčasoma sem seveda začel tudi pozorneje gledati na velike mojstre iz preteklosti in jih občudovati - vsi renesančni klasiki so me zelo zanimali in me še danes.”

Radi poudarjate, da ste zelo vezani na tradicijo in da ne odobravate tistih, ki jo zavračajo ...

“Škoda se mi zdi, da bi v imenu nedoločenega novega zavrgli tradicijo in rekli, da smrdi po zatohlem. Seveda se mi zdi prav, da iščemo novo, saj je to zanimivejše za naš čas, a istočasno upoštevajmo vse, kar je človek dobrega naredil doslej. Na področju slikarstva je tega seveda ogromno in to je samo stvar izbire. Dolgo so se v umetnosti bojevali tisti, ki so hoteli vse, kar je dišalo po spominu, razbiti in zgraditi novo, in drugi, ki so, nasprotno, kritizirali novosti kot čačke. Najbrž je pri vsem tem potreben razmislek, saj ni mogoče pavšalno vse zavračati ali vse sprejeti kot dobro.”

Prav to ste skušali udejanjiti v svojih umetninah.

“Rad se oziram po človeški figuri in jo upodabljam tudi v tradicionalnih tehnikah, s senčenjem, z realističnim pristopom. Kar je za nekatere zelo imenitno, češ to je slikarstvo, tu se vidi, da zna. Za druge pa je nepotrebno in izguba časa, saj ni moderno. Slovenci smo imeli tudi to smolo ali pač okoliščino, da so nas nekateri učitelji odganjali od vsega, kar je dišalo po starem. Avgust Černigoj je na primer, ko mu je kak dijak prinesel bolj natančno naslikano delo, rekel: veš kaj, to nesi mamici ali gospodu katehetu. In mu je bilo všeč, če si vzel barvo in cik, cak, bum, bom ... Seveda so se nekateri zelo veselili takega slikanja. Kdor je pričakoval, da bo dobil pri mojstru kakšne poglobljene usmeritve, pa je bil razočaran.”

Kakšen odnos ste imeli s Černigojem?

“Dober, skupaj smo hodili na vse konce in kraje. Imel sem avto in ga vozil gor pa dol. V umetnosti pa sva bila kar precej narazen. Bil je svojevrsten človek, v stalni konkurenci z Lojzetom Spacalom in malce ljubosumen tudi name. Pustil je pa sled v naših ljudeh, v tistih, ki so obiskovali njegovo šolo. Moderno umetnost je jemal kot drastično abstraktno, vsaka druga izpoved mu ni bila blizu. Pri meni se gotovo dobijo elementi, ki zanj niso bili vredni upoštevanja. Verjetno bi mi rekel: to nesi gospodu katehetu!”

Vaša dela združujejo tako tradicionalne risarske elemente kot abstraktne. Kako najdete ravnovesje med tehniko, do potankosti izdelano človeško figuro, in strastnimi zamahi, rezi barve?

“Na skicah imam preštudirano celotno nastajanje slike, od zametkov do konca. Seveda pa je potem veliko nepredvidenih trenutkov, ko me slika preseneti in mi delo pod rokami sproti narekuje drugačne rešitve. Iz slike lahko nastane tudi cel ciklus.”

V vašem opusu so tudi dela, ki so jih navdihovali aktualni dogodki, na primer vojna v Vietnamu, globalni ekološki problemi ... Kateri dogodki danes pritegnejo vašo pozornost?

“Najraje vidim, če lahko svoje delo speljem v diskurz, ki zadeva človeško usodo, zgodovino. V tem času se mi zdi zelo pomembno, da se človeštvo pomika. Priča smo migraciji narodov. In stopnjo civilizacije bi morali meriti tudi v odnosu do tega vprašanja. Nesprejemljivo se mi zdi, da Evropa ni izdelala jasnega stališča do tega vprašanja. Spominjam se, ko so na turški plaži v Bodrumu našli mrtvega fantka (mali Alan Kurdi je utonil septembra 2015; op. nov.), ki ga evropski mornarji niso potegnili iz morja - ne njega ne tisoče drugih, tako da je Mediteran strašna skrinja mrtvih. To je pekoča rana na evropski vesti, kulturi, zgodovini. S tem na vesti po mojem ne bomo mogli živeti. Potreben bi bil miserere, ki bi spral to strahoto. S tem se veliko ukvarjam, ustvarjam skice, ki bodo morda jutri kaj več, s kompozicijo Stabat Mater, ki ne bo katoliška, ker ne bo stala pod razpelom, ampak pred umrlim otrokom na puščavski plaži, kot je tista v Bodrumu. Take misli me obhajajo, ko sem s skicirko v roki. Seveda tudi cela vrsta drugih, protislovnih misli, češ, če bom mislil samo na take stvari, mi bo verjetno težko uspelo priti do ljudi, ker se radi oprimejo lahkotnejših tem, ki jim lajšajo življenje, ne pa turobnih misli. To drži, a meni ni dovolj.”

Pred desetimi leti vam je Mirjam Muženič posvetila dokumentarec Biti to, kar si. V njem ste rekli, da je biti Slovenec v Trstu dejanje svobode.

“Tudi danes enako mislim. Neznosen se mi zdi vsak nacionalizem, tudi hipotetično slovenski. Če bi moral nastati močan slovenski nacionalizem, ki bi zahteval privilegije na škodo drugih, sem odločno proti. Kdor rine v to izkušnjo po vseh groznih stvareh, ki smo jih že preizkusili, je absolutno neodgovoren. Zato se mi zdi veliko dejanje svobode, da si lahko, kar si, v mojem primeru Slovenec v Trstu.”

POLJANKA DOLHAR, Primorski dnevnik

---