Kdo sem in komu pripadam?

Kaj imajo skupnega otroci mešanih družin, otroci priseljenih staršev, rojeni in živeči v državi, v katero so se starši priselili, in ljudje, živeči na obmejnih območjih? Vsi omenjeni, pa še marsikdo drug, le s težavo enoznačno odgovorijo na uvodoma zastavljeni vprašanji. Kdo sem in kako se opredeljujem sta tudi pomembni politični vprašanji. Na teh vprašanjih stoji in pade ideja evropskih nacionalnih držav, kot enostavno prepoznanih in kulturno ločenih političnih entitet. Prepričujejo nas, da je Slovenija država Slovencev z enotno slovensko kulturo, ki se začne in konča na (politični) meji. Zakaj to ne drži?

Narodna opredeljevanja, kot “sem Slovenec/Slovenka”, še zdaleč niso tako enostavna. Ideja nacionalne države je zgodovinski konstrukt 19. stoletja. Mnogo truda je bilo potrebnega, da so oblastniki po vsej Evropi prepričali ljudi, da so Francozi, Nemci, Italijani, Španci itd. K vzpostavljanju nacij sta izdatno pripomogla iznajdba množičnega tiska in šolstva z uvedbo uradnega nacionalnega jezika. Za ponazoritev: leta 1789, za časa francoske revolucije, je zgolj polovica “francoskega” prebivalstva govorila francosko, ljudje pa so se opredeljevali glede na družbeni stan ali pa lokalno. O Francozih in Francozinjah ni bilo govora.

Če se kot Primorec ali Primorka zlahka zjočete ob pesmi Vstajenje Primorske in ostanete čustveno hladni ob harmonikarski poskočnici ali Prešernovi himni, to ne pomeni, da ste manj Slovenca ali Slovenke. Če se bolj istovetite s šavrinsko ruto kot z avbo uradne slovenske narodne noše, je to povsem v redu.

Kulturno homogena, poenostavljena in enoznačno razumljena nacionalna in kulturna pripadnost zanika in pozablja na drugačna istovetenja in pripadnosti, ki se pojavljajo med ljudmi, živečimi ob državnih mejah, ki so v rednih stikih s kulturami in jeziki prekomejnih držav, pozablja na Slovence, ki živijo v Italiji, Avstriji na Hrvaškem, izven okvirov državnih, politično in umetno začrtanih meja, zanika legitimna čustva in dvojne ter večplastne pripadnosti otrok mešanih družin, otrok priseljencev druge in tretje generacije, mladih in vseh vpetih v globalni svet ...

Spomnim se mame, ki je na vprašanje svoje hčere mešanega zakona “Kaj sem jaz? Pol Slovenka in pol Italijanka?” odgovorila: “Ti nisi polovična. Ko si v slovenskem okolju, si cela Slovenka, ko si v italijanskem, si cela Italijanka. Ti nisi polovična, si dvojna.” Če se kot Primorec ali Primorka zlahka zjočete ob pesmi Vstajenje Primorske in ostanete čustveno hladni ob harmonikarski poskočnici ali Prešernovi himni, to ne pomeni, da ste manj Slovenca ali Slovenke. Če se bolj istovetite s šavrinsko ruto kot z avbo uradne slovenske narodne noše, je to povsem v redu.

Več raziskav, ki smo jih izvedli na Znanstvenoraziskovalnem središču Koper, izpričuje, da se otroci kulturno mešanih družin najpogosteje opredeljujejo dvojno - po narodni pripadnosti očeta in mame. Raziskava, izvedena med prebivalci obmejnih območij z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, izpostavlja, da se več ljudi, živečih ob mejah, počuti po občem načinu življenja in vrednotah bolj podobnih ljudem na drugi strani meje, torej Italijanom, Avstrijcem in Madžarom, kot pa Slovencem iz osrednjega dela Slovenije.

Omenjene pojave prečenja kultur in kulturnega prepletanja v svoji teoriji transkulturnosti pojasni nemški filozof Wolfgang Welsch, pri čemer izpostavi, da smo v globalni postmoderni družbi v resnici vsi transkulturni. V vsakdanje kulturne prakse (oblačenja, prehrane, preživljanja prostega časa itd.) vnašamo kulturne in vedenjske vzorce drugih kultur. Tudi če se sami ne “pomikamo po prostoru”, druge kulture preko sodobnih medijev množične komunikacije in trgovinskih izmenjav pridejo k nam. Transkulturnost je tako individualna kot skupinska značilnost, na osebni in kolektivni ravni smo skupek elementov različnih kultur. Najočitneje transkulturni so pripadniki avtohtonih manjšin, otroci mešanih družin, priseljenci, ki združijo matično kulturo s kulturo okolja, v katerega so se priselili. Smo pa transkulturni pravzaprav vsi mi, saj jemo kitajske, italijanske ali francoske jedi, gledamo filme, poslušamo glasbo in beremo knjige avtorjev iz celega sveta, oblačimo se po angleški in ameriški modi, naš način življenja je vse bolj globalen. Smo veliko bolj transkulturni, kot si želimo in upamo priznati.

Naša družba sloni na tihi predpostavki o ločenih in enostavno prepoznanih kulturnih in jezikovnih razlikah. Vendar je ideja o obstoju zamejenih in jasno ločenih kultur ne le neresnična, temveč v trenutnem svetu celo nevarna, saj krepi in reproducira medkulturne meje, spodbuja medetnične napetosti, separatizme in konflikte. Z izpostavljanjem ideje, da smo v resnici vsi transkulturni, hibridni, mešani, bi se lahko vzpostavilo novo razumevanje medetničnih odnosov in politik upravljanja kulturne različnosti ter s tem manjšanje medkulturnih tenzij, sovraštva in konfliktov.


Preberite še


Najbolj brano