Dan, ko je umrla Marilyn Monroe

Đurđica Dragaš je morala oditi, saj ji niso pustili nobene druge izbire. To se je zgodilo 5. avgusta 1995, toliko let po istem avgustovskem dnevu, ko je umrla Marilyn Monroe. Njene filme so poznali, saj so jih predvajali v bližnjih kinematografih. Toda tistega dne leta 1995, bila je sobota, ameriški predsednik je bil Bill Clinton, nemški kancler Helmut Kohl, predsednik vlade Velike Britanije John Major, svetovno katoliško cerkev pa je vodil papež Janez Pavel II,, je vse izginilo. Ostal je le še hrup orožja.

Vojaško akcijo, ki se je začela dan prej, so imenovali Nevihta. Verjetno ne brez spogledovanja z svetimi knjigami, kjer je nevihta kot božje posredovanje, svojevrstna jeza boga, pa naj gre za grškega Zeusa, germanskega Donarja ali slovanskega Peruna. Hrvaški predsednik dr. Franjo Tuđman je bil vernik, srbski predsednik Slobodan Milošević je sveto knjigo vernikov pravoslavne vere, ki so mu jo prinesli v zapore mednarodnega sodišča v Haagu, vrgel v kot. Pa to tudi ni imelo nobenega pomena, saj najverjetneje nikoli med njunimi srečanji nista govorila o vzrokih razkola, ki je razdelil krščanski svet na rimsko katoliški in pravoslavni del. Ter še manj o tem, katera cerkev je tista, ki je v razkolu zapustila pravega boga.

V sredo, 25. avgusta 2020, petindvajset let kasneje, je hrvaški predsednik vlade Andrej Plenković na spominski prireditvi v Kninu prvič govoril tudi o spravi. In o vseh žrtvah jugoslovanskih vojn. Tudi o srbskih žrtvah. Govoril je drugače.

Njuni cilj so bili dosti bolj pragmatični. Tuđman je želel ponovno prevzeti oblast na območju celotne hrvaške države, Milošević pa se je nameraval rešiti bremena hrvaške Krajine in lokalnih Srbov. Zato je potreboval njihov vojaški poraz. Bilo je le nekaj mesecev pred začetkom velike mirovne konference v ameriškem Daytonu, ko sta oba predsednika želela čim manj odprtih medsebojnih vprašanj. Saj je bil njun skupni interes drugje, v medsebojni delitvi Bosne in Hercegovine. To je bil razlog, da je bil Tuđman lahko prepričan, da njegovemu ukazu za napad na Knin in Krajino ne bo sledil nikakršen odgovor iz Beograda. Morda je celo vedel, da bo Milošević vest o napadu počakal v svojem vikendu in istega dne zvečer naročal urednikom najvplivnejših srbskih medijev, naj vesti o padcu Knina minimalizirajo in razloge poraza pripišejo nesposobnemu in nerazsodnemu vodstvu kninskih Srbov.

Štiri dni pred začetkom vojaške ofenzive Nevihta, v ponedeljek, 31. julija 1995, je Tuđman sklical sestanek na otočju Brioni. Prišli so njegovi generali in obveščevalci. Pogovor je trajal zgolj slabi dve uri, začel se je ob 10.45 in končal nekaj minut pred kosilom, ob 12.40. Bil je povsem zadosti dolg, da je hrvaški predsednik lahko izdal tri ključna naročila. Da mora biti vojaško posredovanje zaključeno v štirih do največ osmih dneh, da se morajo držati ukazov, kje se mora hrvaška vojska ustaviti, ter da je potrebno hrvaškim Srbom zadati takšne udarce, da bodo morali kapitulirati in se ne bodo nikoli več mogli pobrati. Udariti je potrebno tako, je dejal, da bodo Srbi dejansko izginili. In načrt ni bil povsem nov.

O njem je Tuđman govoril z jugoslovanskim predsednikom, pisateljem, Dobrico Ćosićem, že leta 1992. Popolnoma sta se razumela, tako o pomenu hrvaških in srbskih teritorialnih interesov v Bosni in Hercegovini kot o ideji humane preselitve prebivalstva. Selitve ljudi sta si predstavljala kot projekt, ki naj bi trajal nekaj let in bi ga sofinancirali obe državi, Hrvaška in Srbija, ter tudi mednarodna skupnost. Začel bi se z očiščenjem in s selitvijo obmejnih območij med državama in nadaljeval s popolno preselitvijo vseh srbskih Hrvatov na Hrvaško in hrvaških Srbov v Srbijo. Toda verjetno je bilo že takrat obema bolj ali manj jasno, da bo za takšen načrt potrebna vojna. Žrtve, trpljenje, izgubljene pravice do dostojnega življenja in smrti so bili zgolj sestavni in manj pomembni del načrta, ki naj bi dokončno rešil jugoslovanska vprašanja. In Milošević in Tuđman sta verjela, da ju pri tem podpirajo tako katoliški kot pravoslavni svetniki.

V soboto, 5. avgusta 1995, jo je prebudilo oddaljeno grmenje težkega orožja. Slišalo se je, da so granate padale brez prestanka kot najbolj trdovraten in gost dež. Đurđica Dragaš v svojih spominih piše, da je imela tisto noč lepe sanje. Toda ne moremo vedeti, ali niso takšne ostale le v njenem spominu, da bi omilila vso grozo, ki je sledila prebujenju. Bilo je zgodnje jutro, njena mama, ki se je prebudila pred njo, je na malem tranzistorju iskala radijske postaje in vesti o tem, kaj se dogaja. Vendar je obstajalo le eno samo sporočilo in en sam glas, ki ga je prebiral. Bil je glas hrvaškega predsednika, ki je sporočal, da se ne bo nikomur nič zgodilo in naj vsi ostanejo mirni.

To je bil sestavni del vojaške akcije, saj je, kot je razložil Tuđman na brionskem sestanku, strah, ki ga vneseš ljudem v prsi, pomembno orožje, ki ga je treba uporabiti. Zato jih bo potrebno iz zraka zasipati s propagandnimi letaki in na odprti radijski frekvenci ponavljati sporočila, da so varni. Da je to namenjeno tudi zaradi odzivov mednarodne javnosti. Toda to je bil le del načrta. Sočasno z neprestanim granatiranjem je hrvaška vojska odprla koridor za nemoten odhod prebivalcev Krajine proti Bosni in Srbiji.

Tedanja študentka Đurđica Dragaš piše, da sta z mamo in mlajšo sestro odšli v zaklonišče, med ostale preplašene in nervozne ženske, otroke z njihovimi najljubšimi igračami in starce, ki so s sklenjenimi rokami čakali svojo usodo. Potem je, bližal se je že mrak, prišel njihov vojak ali celo oficir. Njegovo sporočilo jih ni odrešilo tesnobe in strahu. Bilo je kratko; da je izdan ukaz o evakuaciji ter da morajo vsi na pot, proti Bosni. Dvesto tisoč ljudi je začelo svojo pohod v neznano. V koloni je bila tudi Vesna Damjanić. Kasneje sem jo tolikokrat gledal, ko je vodila televizijska poročila ali dnevnike na srbski nacionalni televiziji. Ona piše, da so bili 7. avgusta 1995 nekje v okolici Banjaluke in da svojega cilja niso poznali.

Poznala sta ga pa oba predsednika. Tuđmanu je uspelo najprej vojaško osvoboditi ozemlje republike Hrvaške, ki so ga zavzeli krajinski Srbi. Obenem pa skorajda izbrisati srbsko nacionalno manjšino na Hrvaškem. Milošević je nameraval večino prebivalcev Krajine, ki so se približevali Srbiji, naseliti v Vojvodini in na Kosovu.

V sredo, 5. avgusta 2020, petindvajset let kasneje, je hrvaški predsednik vlade Andrej Plenković na spominski prireditvi v Kninu prvič govoril tudi o spravi. In o vseh žrtvah jugoslovanskih vojn. Tudi o srbskih žrtvah. Govoril je drugače. Da se je treba spomniti in obsoditi tudi vojna grozodejstva, ki so jih storile hrvaške vojaške in paravojaške enote, ker legitimna pravica do obrambe ne more več ostati opravičilo za storjene zločine.


Preberite še


Najbolj brano