Ko svet soustvarjajo otroci v odraslih telesih

Neurje, tromba, kot oreh debela toča ... Kot sodni dan. Enkrat tu, drugič tam. Gledamo in smo veseli, da nismo tam: če smo tam, le nemočno vijemo z rokami, skušamo rešiti sebe, svoje bližnje in najdragocenejše reči.

In se sprašujemo: se mar uresničujejo katastrofične napovedi? Nostradamusova, da bo svet zajela kuga, ki bo prizadela mesta in jo bodo preživeli le tisti, ki bodo znali preživeti ob skromnem indijanskem ognju? Ali italijanska napoved o letu 2000? Slednja se je izkazala za napačno, saj se ob prelomu tisočletja ni zgodilo nič pretresljivega. Se pa dogaja po njem, vse pogosteje. Od terorističnega napada na newyorški stolpnici in Sirije do ekstremnih vremenskih pojavov in covida-19.

Udobno je živeti v telesu odraslega, a z dolžnostmi in odgovornostmi otroka.

A mi se še vedno slepimo, da so podnebne spremembe le teorija zarote in popolna laž, da je teorija zarote pandemija covida-19, ki so si jo izmislile vlade, da bi lahko mrcvarile državljane, počistile industrijske in kmetijske presežke, uvedle totalni nadzor nad ljudmi ...

Udobno je živeti v telesu odraslega, a z dolžnostmi in odgovornostmi otroka. Kriviti za tegobe vse okrog sebe, zlasti tiste bolj oddaljene - Trumpa, Kitajsko, kapitalizem, Bruselj, vlado. Tudi za dež je kriva vlada, pravi italijanski rek, pri čemer pa se Italijani temu reku bolj ali manj smejijo, saj vedo, da se na vlado ne morejo zanesti - kako naj bi se, ko pa pri njih skoraj nobena ne konča mandata. Raje se zato jezijo na Bruselj, če deluje preveč nemško - strogo, disciplinirano, varčno.

A tudi ta jeza ni poglavitna smernica naših sosedov. Je le za kakšen stavek nedeljskega pogovora na plaži. Glavnina jih teče o zanje bistvenih rečeh: družini, prijateljih, o tem, kako se otroci počutijo v šoli, pri violini in nogometu, o gostilni, mladem siru in sladoledu. Če zaradi covida-19 , Bruslja ali vlade letos ne bo dovolj denarja za dopust v Dalmaciji, bodo pač vsak večer raztegnili mizo na plaži v Sesljanu, Gradežu ali kje drugje in si privoščili večerjo ob sončnem zahodu v dobri družbi. Ni jih malo, ki to poletje to počno. Znak krize? Da, a se imajo kljub temu lepo.

Čez mejo, na “naši” strani, je nekoliko drugače. Letošnji poletni hit je iskanje najbolj neotesanih obiskovalcev plaž in obmorskih hotelov. A tudi če jih bomo našli, s tem ne bomo rešili problema. Ta je mnogo globlji, saj sega nekaj desetletij nazaj. V odraščanje vsakega posameznika in v odraščanje družbe. V permisivno vzgojo, katere sadovi so zdaj telesno odrasli ljudje, mentalno pa so mnogi obstali na pragu adolescence, ko so se morali zaradi naravnih razvojnih procesov postaviti zase in na lastne noge, da so se lahko odcepili od staršev. A če temu ne sledi še naslednja faza - polno prevzemanje odgovornosti za lastna dejanja, prehod v odraslost ni zaključen. In pri mnogih ni.

Pa to žal ni edini izvor neotesanosti na naših plažah. Drugi je odraščanje družbe v sistemu “vse je naše”. Kjer je vse naše zato, da lahko uporabljamo, od nikogar pa, da bi za to skrbel. Tudi plaže. Do njih imamo pravico, ker je morje javno dobro in pas ob njem prav tako, za odpadke pa mora poskrbeti upravljalec plaže. Ali komunala. Ali že nekdo. Naš, moj problem to vsekakor ni. Otročje, nedoraslo? Seveda.

In kaj imajo z vsem tem opraviti podnebne spremembe in novi koronavirus? Bolj so povezani z nedoraslostjo družbe in posameznikov v njej, kot smo si pripravljeni priznati. Ob vsaki omejitvi zaradi covida-19 cepetamo kot razvajeni otroci, ob prvi sprostitvi podivjamo kot hormonov polni najstniki, ob prvi priložnosti sedemo na letalo, čeprav vemo, da je letalski promet med hujšimi povzročitelji segrevanja ozračja. Zakrivamo si oči pred dejstvi kot otroci, iščoč zgolj lastno udobje. Kar sicer ne odvezuje vlad, ki bi morale že davno obdavčiti letalski promet. Tudi vlade so v marsičem obstale v otroštvu.


Preberite še


Najbolj brano