Prepozno je. Ni ga več.
Tragična nesreča na Soči, ki je terjala življenje komaj desetletnega otroka, odpira vrsto vprašanj in sproža številne odzive. Otrok ni storil ničesar narobe, prav tako nihče od odraslih, ki so bili z njim. V Soči se je v vročem poletnem dnevu znašel v nepravem trenutku, ko je iz akumulacije pridrla voda in se je vodostaj “krasne hčere planin” dvignil za približno meter in zavrtinčil brzice.
Res je, ob kopališču, ki uradno ni kopališče, so postavljene opozorilne table. Za številne domačine in obiskovalce tega območja pa je Soča, poleg energetske surovine, tudi in predvsem vir osvežitve. Ne od včeraj. In torkova tragična nesreča, žal, ni bila prva.
Tudi če bi se že danes na jezu oglasil zvočni signal in opozoril kopalce, naj zapustijo Sočo, je prepozno. Desetletnika ni več.
Zato je še bolj nerazumljivo, da v dolgih letih niso uspeli priti do rešitve, ki bi obvarovala kakšno človeško življenje. Rešitve, ki zagotovo ni tako draga, da bi zaradi tega propadle Soške elektrarne, ki so del državnega energetskega sistema, ali občina.
Zakaj rešitve doslej ni bilo? Ker se polemike razvnamejo, ko se zgodi nekaj tragičnega in v tistem trenutku vsi vedo, kaj bi bilo pametno storiti, da se to ne bi nikoli več ponovilo. A časovno kolesje se zavrti naprej, zamenjajo se občinske in še kakšne druge garniture in status quo ostane ... do naslednje tragedije. Birokratsko kolesje je neizprosno, v tem kolesju človeška življenja praviloma ne štejejo.
Tudi če bi se že danes na jezu oglasil zvočni signal in opozoril kopalce, naj zapustijo Sočo, je prepozno. Prepozno za desetletnika, ki je bil šele na pragu življenja, se veselil počitnic, čofotanja v vodi in verjetno septembrskega ponovnega srečanja s sošolci. Njegova klop bo ostala prazna. Z občutkom neizmerne krivde se bodo skozi življenje prebijali predvsem njegovi svojci. Takšne nesmiselne smrti ni mogoče dojeti in ne preboleti. Njegovim najbližjim ostajajo samo spomini in praznina. Za kakršnokoli modrovanje je prepozno. Desetletnika ni več. Ne bo ga več.
Ni pa prepozno za vse ostale otroke in odrasle, ki jih Soča še vedno vabi. Ob tem ne gre prezreti, da je “generalni” skrbnik vseh slovenskih voda država. Ta je po eni strani zakonsko določila prost dostop do voda, sladkih in slanih, po drugi strani pa skrb za varnost prepustila lokalnim skupnostim, upravljalcem kopališč oziroma “lastni odgovornosti” kopalcev. Za kakšno ceno?