Ime je znamenje
Nomen est omen, ime je znamenje, so rekli že stari Latinci. To velja še danes. Ko pridemo do identitete, pripadnosti domačemu kraju, pokrajini, narodu, se moč tega reka pokaže v vsej svoji razsežnosti.
Snovanje pokrajin se v javnih diskusijah že vrsto let vrti predvsem okoli števila in velikosti pokrajin, saj prav to določa, kako se bo kdo po novem imenoval. Kdor se počuti Primorec, noče biti v notranjski pokrajini že zaradi imena in obratno.
Komisija je z zamahom peresa po nepotrebnem vnesla nov nemir v ta občutljivi projekt.
Skovanke, ki jih je strokovna skupina, ki piše pokrajinsko zakonodajo, zapisala na predlagani pokrajinski zemljevid desetih pokrajin in dveh mestnih občin, so vse prej kot blagozvočne. Dobili naj bi Primorsko-notranjsko pokrajino, pa Dolenjsko-belokranjsko, Koroško-šaleško in tako naprej. To so mukoma skovani kompromisi, da bi čim več ljudi v imenu pokrajine našlo svojo identiteto in se na takšen način poistovetilo s temi novimi območji.
Ker so te razprave o pokrajinski pripadnosti že leta zelo čustvene, je toliko težje razumeti akcijo vladne komisije za standardizacijo zemljepisnih imen. Z zamahom peresa je po nepotrebnem vnesla nov nemir v ta občutljivi projekt. Celo tam, kjer so imena logična in domača, kot na primer Goriška, Štajerska in Pomurska pokrajina, bi se komisiji zdelo bolj primerno poimenovanje po največjem kraju v pokrajini.
Takšno preimenovanje je zgolj in samo predlog, ki bo gotovo zavrnjen, kaže pa, čez kaj vse bo moral projekt ustanavljanja pokrajin še iti, preden bodo pokrajine ustanovljene.
Koronakrizi in menjavi vlade navkljub ostaja delo strokovne skupine, ki mimo vlade pripravlja pokrajinsko zakonodajo, premočrtno. Jeseni bodo pripravljene predloge zakonov dobili občinski sveti, ki naj se izrečejo o številu, imenih, ureditvi, pristojnostih in financah pokrajin.
Ko bodo zakone prečesale občine, jih bo v parlamentarno proceduro vložil državni svet, pod čigar pokroviteljstvom tudi sicer poteka tokratni poskus uvedbe pokrajin. Poslanci bi lahko o njih odločali že kmalu po novem letu.
Politiki bodo ustanovitev pokrajin podprli le, če jih bodo k temu primorali ljudje. Za zdaj ne kaže, da bi jih zahtevali. Takšni viharji v kozarcu vode, kot je predlog poimenovanja po največjih krajih, pozornost le še odvračajo od bistva in poglabljajo občutek, da je najboljše, če ostane vse po starem. Medtem pa zlagoma vsi postajamo predmestje Ljubljane.