Stoletnica, ki ji Oblak, Ronaldo in Messi ne uidejo

“Pridite, kadar želite. No, dopoldne raje ne, ker imam veliko obveznosti, raje popoldne. Zaradi mene tudi zvečer, pred polnočjo se tako ali tako ne odpravim spat,” se je v telefonsko slušalko zasmejala Olga Ogrin, ko smo se dogovarjali za obisk. Tako živahen odgovor stoletnice nas je seveda nemalo presenetil ... A takšna pač je Olga Ogrin, legendarna menedžerka legendarnih Kameleonov, ki veljajo za Beatle nekdanje Jugoslavije: navihana, hudomušna in polna življenja kot kakšna najstnica. Predvsem pa bistra, čila in zelo zelo zgovorna.

Petnajstega julija je praznovala 100 let, a se ji to ne zdi nič posebnega. “Nič drugače ni kot prej, ko sem jih imela 90. Počutim se dobro, zdrava sem, razum mi še preveč dobro dela za ta leta,” se zahihita in že iz hladilnika vzame tri majhne kozarčke in stekleničko orehovega likerja. “Sem jih dala hladit, v tej vročini bo prijalo nekaj hladnega za nazdravit. Orehovec pa sem sama naredila, veste, in to iz domačih orehov iz Dekanov,” pojasni.

“Enkrat sokolica, vedno sokolica,” pravi stoletna Olga Ogrin, ki še vedno vsak dan telovadi. (Foto: Gregor Mezgec)

Kameleone je vzela pod svoje okrilje

“Zaradi vseh teh ukrepov okrog novega koronavirusa smo moj stoti rojstni dan praznovali zgolj v ožjem družinskem krogu, sicer pa se v širši zasedbi dobimo vsakokrat, ko praznuje kdo iz naše velike družine Kameleonov,” je zadovoljna Olga Ogrin. “Le Danilota ni več,” se ji orosijo oči. Spomin ji seže daleč nazaj, v leto 1965, ko so njen tedaj 16-letni sin Jadran Ogrin in njegovi sovrstniki Danilo Kocjančič, Tulio Furlanič in Marjan Malikovič ustanovili glasbeno skupino Kameleoni.

Fantje, vsi srednješolci, so obiskovali glasbeno šolo - Tulio je igral rog, Jadran violino, Marjan je začel s klavirjem in presedlal na kitaro, Danilo je igral harmoniko in zatem kitaro -, a kmalu so se zapisali rokenrolu. Tulio je pel in igral bobne, Marjan solo kitaro, Danilo ritem kitaro, Jadran bas ... V začetku leta 1966 se jim je pridružil še klaviaturist Vanja Valič.

Brez večjih težav se stoletna Olga Ogrin spusti v predklon. (Foto: Gregor Mezgec)

“Z možem sva jim dovolila, da vadijo pri nas na podstrešju, v hiši na Župančičevi 31 v starem delu mesta. Fante sva poznala, bili so v redu, zaupala sva jim in verjela sva vanje. Tulio je bobnal, da se je slišalo po vsem Kopru, a niti eden od sosedov se ni nikdar pritožil,” se z zadovoljstvom spominja prizanesljivosti someščanov. Kot da bi slutili, da se na tistem podstrešju rojeva nekaj fenomenalnega, nekaj, kar se bo zapisalo v zgodovino. Ko je ugotovila, da so fantje dovolj uigrani, da bi lahko že imeli koncerte, se je odločila, da bo njihova menedžerka. Fantje niso niti pomislili na to, da bi potrebovali menedžerja. Mislim, da sem bila prva ženska v takšni vlogi,” se nasmehne Olga, ki ni skrbela le za nastope svojih varovancev, ampak kar za celostno podobo Kameleonov. Tudi po njeni zaslugi je pet srednješolcev iz Kopra v poznih 60. letih povsem obnorelo Jugoslavijo. Polnili so dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci, znani so bili tudi v tujini. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali tudi Jimi Hendrix in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlov.

Olga Ogrin je pri stotih letih še vedno čila in nadvse zgovorna gospa. (Foto: Gregor Mezgec)

Olga je svojim varovancem energično utirala pot na koncertne odre. “Spominjam se prvega nastopa v Italiji. Nekje v predmestju Trsta je stala velika dvorana Dancing Paradiso, v katero so na plese zahajali predvsem upokojenci. Vodil jo je neki Sicilijanec, ki sprva ni hotel niti slišati o tem, da bi tam nastopila neka - kot se je izrazil - 'uporniška glasbena skupina iz Jugoslavije', češ, 'vse mi bodo razbili'. Rekla sem mu, naj vseeno razmisli, saj da mladina iz Trsta komaj čaka, da lahko v živo prisluhne bendu, ki preigrava Beatle. Povedala sem mu, da imamo zares lepe plakate, ki bodo zagotovo privabili veliko obiskovalcev. Ko sem se čez en teden ponovno oglasila pri njem, sem morala podpisati, da bom povrnila vso morebitno škodo v dvorani. Koncert je uspel, dvorana je bila nabito polna, več kot tisoč ljudi je prišlo, mnogi so žal ostali zunaj ... Sicilijanec je bil tako navdušen, da je rekel, naj pridemo še,” se zasmeje Olga, ki je kasneje v to isto dvorano pripeljala še eno odlično glasbeno skupino izza “železne zavese” - Bele vrane.

Še vedno gibčna sokolica

Pogovor se na časovni premici pomakne še bolj nazaj, v leto 1920. Olga Ogrin se je rodila v vasi Loka pri Dekanih, odraščala pa pri stricu in teti, ki sta bila učitelja. Do leta 1925 sta poučevala v Istri, nato pa so se pred fašizmom umaknili na Dolenjsko, v Šentvid pri Stični, od koder ji je v spominu še posebej ostal Leon Štukelj, gimnastična legenda, ki je pogosto obiskoval mlade sokole in sokolice v tamkajšnjem telovadnem društvu Sokol. “Leon Štukelj je bil moj vzornik,” nam prizna Olga, ki še vedno vsak dan telovadi. “Za svoja leta sem še zelo gibčna, tudi moja drža je še zelo pokončna. Mnogi se čudijo, kako to, da pri teh letih nimam grbe. Zato, ker vsak dan migam, jim odgovarjam.” Nato vstane s stola, se zravna, stegne roki pred sabo in se brez težav upogne v predklon, pri čemer se z rokami dotakne tal. Ko se spet poravna in zagleda osuple obraze, se zasmeje: “Saj sem vam povedala, da sem sokolica!”

Po končani meščanski šoli v Škofji Loki se je pri bogatem podjetniku izučila za kar štiri poklice: modno kreatorko, šiviljo, pletiljo in trgovko. To je bila dobra popotnica za nadaljnjo kariero. “Vedno mi je bilo všeč, če sem se naučila kaj novega. Vse življenje sem nabirala znanje,” pove. Med drugo svetovno vojno je delovala kot aktivistka, bila zaradi tega tri mesece zaprta v tržaškem zaporu Coroneo, poučevala je tudi kot partizanska učiteljica. Po vojni pa sta z možem na učiteljišču v Tolminu opravila tečaj za učitelja. “Težko je bilo, saj sva morala tedaj hčerko Nado pustiti pri starih starših”, se spominja. Nato sta se najprej zaposlila v Šmarjah pri Kopru, zatem pa sta službo dobila v Sv. Antonu. Prav na Olgin predlog so ga preimenovali v Pridvor, dokler ni kraj po osamosvojitvi spet dobil prejšnjega imena.

Ko je zaključila učiteljsko kariero, se je zaposlila v administraciji koprskega podjetja Projekt biro, nato je šla v Banko Koper, pa v komercialo na koprski Iplas ... “In potem so leta kar zbežala,” se nasmehne sogovornica. Ob službi je vrsto let, vse do lani, pomagala ljudem urejati oziroma zbirati dokumentacijo, ki so jo potrebovali pri notarskih storitvah: kupoprodajne pogodbe, oporoke, vpisi v zemljiško knjigo, pogodbe za preživljanje in podobno, delala pa je tudi kot mediatorka. “Ah, vsega je bilo v življenju,” se zamisli. “Bili so lepi trenutki in tudi manj lepi. A če potegnem črto, sem zadovoljna.”

Rada ima nogomet

Ena od njenih velikih strasti je tudi nogomet. “Vedno sem bila na tekočem, kar zadeva politiko, pred leti pa mi je sin rekel: 'Pusti že enkrat to politiko, daj začni raje spremljat nogomet.' In sem ga ubogala. Domača liga me sicer ne zanima, evropske in svetovne tekme pa ja. Če se le da, ne izpustim nobene, v kateri igrajo Jan Oblak, Cristiano Ronaldo in Lionel Messi. Oni trije so mi najljubši. In ker so tekme običajno v večernem terminu, sem se naučila bolj pozno hoditi spat,” še pojasni svojo navado.

Ob koncu pogovora nas popelje še v sobo, ki so jo krasili številni šopki in voščila. “Poglejte, kakšne lepe rože sem dobila za rojstni dan. Od koprske zveze borcev, krajevne skupnosti, mojih Kameleonov, inženirja Vlada Poliča ... Rada bi se zahvalila prav vsem, ki so se v teh dneh spomnili name.” Prav posebej pa jo je ganilo pismo Lučja Pertiča iz Čežarjev, nekdanjega nogometnega trenerja, ki se ji je v voščilu za častitljivi jubilej zahvalil za srčno gesto, ko ga je leta 1968 v Beogradu “kot vojaka brez prebite pare pospremila mimo vseh varnostnikov na koncert Kameleonov v Domu omladine” in mu omogočila spremljanje nastopa njegovih someščanov.

“Pa poglejte vi, kaj vse ostane ljudem v spominu,” je ganjeno dejala Olga Ogrin in voščilnico nežno zložila nazaj v kuverto. Za trenutek se je zamislila in nato dejala: “Veste, za rojstni dan sem dobila toliko mailov, da nisem še niti utegnila odgovoriti na vsa voščila ... Ja, tudi z računalnikom sem se naučila delati.”

---