Celje šampion
Vsaka osvežitev dobro dene. Tudi če ni povezana z vremenom. Sreda je bila v Sloveniji nogometna, prvoligaško tekmovanje pa se je razpletlo prav z obračunom Celja in Olimpije, odločilnim za državni naslov. Prvaki so Celjani, prvič v 29 sezonah prve SNL. Naslove so doslej osvajali Maribor (15), Olimpija (4+2), Gorica (4), Domžale (2), enkrat pa tudi Koper. Celjani so z naslovom kronali svojo prvoligaško statistiko: ob Mariboru so namreč edini, ki iz prvoligaškega tekmovanja niso nikoli izpadli, odkar je Slovenija samostojna.
Olimpija je vodila večji del prvenstva, a je bila najslabša ravno takrat, ko se je to odločalo. V zadnjih štirih krogih je osvojila vsega dve točki in z za slovenske razmere kar razkošno ekipo zapravila vse. Na prste so ji stopili tudi Primorci. Tabor je v predzadnjem krogu z zmago v Stožicah prvenstveno tehtnico nagnil na stran Celjanov, k brodolomu Olimpije pa je svoje pristavil tudi nekdanji reprezentant iz Kopra Mladen Rudonja, ki ga je med svojim kadrovskim igračkanjem Olimpijin šef Milan Mandarić v končnici prvenstva nastavil za športnega direktorja. Rudonja je najprej uveljavil svoje zamere do dotlej kar uspešnega trenerja Safeta Hadžića in na njegovo mesto pripeljal Dina Skenderja. Nič kaj prepričljivo trenersko ime iz Osijeka je v zadnjih dveh letih še šesti trener na klopi Olimpije, preveč za kakršnokoli kontinuiteto. Mimogrede, tudi trener Celja Dušan Kosić je bil pred desetletjem leto dni trener Olimpije, življenjsko delo pa mu je v knežjem mestu uspelo po treh letih. V tem času je na Olimpijini klopi sedelo deset trenerjev.
Za dosežene zmage si lahko zasluge lasti tudi klubsko vodstvo, če je to preudarno v skladu z razpoložljivimi zmožnostmi.
Celjani so med sezono samo pridobivali, mlada in ne predraga ekipa je iz tekme v tekmo postajala bolj kompaktna. In ko ji je nekajkrat dražja konkurenca (Olimpija in Maribor) ponudila priložnost, je Celjani samozavestno niso izpustili iz rok.
Dobro delo se slej ko prej obrestuje. A ne samo na igrišču. Za dosežene zmage in gole si lahko zasluge lasti tudi klubsko vodstvo, če je to preudarno v skladu z razpoložljivimi zmožnostmi. Pri tem ne gre prezreti, da bi z nekaj več modrosti vročo celjsko zgodbo lahko spisali tudi v Novi Gorici ali Kopru. A je niso, iz tradicionalnega bazena dobrih igralcev pa so številni nogometno srečo poiskali drugod. In za “nagrado” znana primorska kluba nista več najboljša niti na Primorskem.