Požigu je sledilo vstajenje Primorske

Fašisti so divjali vso noč, požgali so Narodni dom in še naprej fanatično uničevali vse slovensko, v prah teptali kulturo ... Pred stoletjem v Trstu, predsinočnjim pa v strašnih odlomkih iz knjig Borisa Pahorja, Marija Čuka in drugih, ki so občinstvo večkrat zmrazili na kar dveh recitalih.

KOPER > Točno sto let pozneje, ob 17.45, ob uri, ko je ogenj 13. julija 1920 zajel osrednjo ustanovo Slovencev v Italiji, je zbrane na Prešernovem trgu nagovorila Jadranka Šturm Kocjan, vodja društva TIGR v slovenski Istri.

Opozorila je, da mineva tudi sto let od koroškega plebiscita in od podpisa Rapalske pogodbe, 90 let od ustrelitve bazoviških junakov, 45 let od podpisa Osimskih sporazumov, 20 let ima Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, ki ga Italija še vedno ni uradno objavila ... “Več obletnic je, ki nas opozarjajo, da smo bili Slovenci večkrat žrtve, ne pa genocidni narod,” je poudarila. Upa, da bo italijanska država čimprej izpolnila svoje obveznosti do Slovenije, je dodala in aplavz množice požela s poudarkom: “Danes je Borut Pahor ob obisku bazoviškega šohta dejal, da so se po stotih letih končno poravnale vse zvezde. Gospod predsednik, niso se še. Zagotovo manjka vsaj ena: obisk visokega predstavnika italijanske republike v Gramozni jami.”

V grobu so se obračali Dante, Petrarca ...

Mnoge zgodovinske krivice je v govoru naštel član društva TIGR Dušan Puh, ki bo novembra dopolnil 98 let in ima za sabo internacijo v Gonarsu, partizanščino in še marsikaj.

Fašisti so s svojimi zločini, seveda tudi s požigom prelepe slovenske palače, omadeževali italijansko kulturo, je dejal: “V grobu so se obračali Dante, Petrarca, Boccaccio, Leonardo in Michelangelo. Prekleli so jih Mazzini, Gramsci in Benedetto Croce. Osramotili so tudi generala in guvernerja - Carlo Petitti di Roreto je ob nastopu funkcije svečano proklamiral: 'Slovenci, Italija je država velikih svoboščin. Dala vam bo enake pravice kot drugim državljanov. Dali vam bomo več šol v vašem jeziku, kakor vam jih je dala Avstrija.' Nato pa: Qui si parla solo italiano!”

Puh je poudaril, da slovenska država ni nastala leta 1991, ampak v letih 1941-1945: “Noben predsednik države in nobena vlada nimata pravice ignorirati teh dejstev. Borut Pahor pa naj se spomni partizanske pesmi, ki je v vojni vihri razglasila: Na Slovenskem smo mi gospodar!”

Na predsednika je protest zoper izenačevanje spomenika bazoviškim junakom in šohta kot fašističnega konstrukta naslovil tudi v Trstu rojeni igralec Igor Sancin, čigar pismo je prebral Rok Andres. Osrednjo besedo pa je seveda imela književnost: na recitalu, ki ga je istrski TIGR pripravil z Librisom, režirala pa Renata Vidič, so nastopili igralcaTina Gunzek in Primož Forte iz Slovenskega stalnega gledališča Trst ter Rok Matek iz Gledališča Koper, ob njih pa še Manuela Polanc, Vid Karlovšek in Samo Bordon.

Zazvenele so besede, v katere so bolečino, ponižanje, ponos in upor zgostili Igo Gruden, Ljubka Šorli, Janko Samec, Srečko Kosovel, Mara Lamutova, Branko Samec, Karel in Albert Širok, Miroslav Košuta, Andrej Jelačin, Edelman Jurinčič in drugi. Tinkara Kovač je zepal Bella ciao, na koncu pa z recitacijo pričela Vstajenje Primorske - pridružil se ji je Rok Matek, nakar je z dvignjeno glavo zapel ves trg.

Osrednja v recitalu sta bila daljša odlomka z opisi ognjenih zubljev, ki so požrli Narodni dom, pospremljeni s fašističnimi kriki “eia, eia, eia, alalà”: v noveli Grmada v pristanu jih je že zdavnaj ubesedil Boris Pahor - leta 1920 priča požiga in stoletje pozneje prejemnik tako slovenskega kakor italijanskega državnega odlikovanja -, v novem romanu Črni obroč pa Marij Čuk.

Grmada v pristanu

Pahorjevim in Čukovim besedam so na drugem recitalu prisluhnili še strogo prešteti obiskovalci. Na vrtu koprskega Circola ob palači Gravisi je recital Grmada v pristanu - Il rogo nel porto društvo Primorski poletni festival pripravilo v sodelovanju s koprsko skupnostjo Italijanov. Zazvenel je sto let po “tistem strašnem večeru, ko se je v prah in dim spremenila moderna Fabianijeva arhitektura, dom in salon Slovencev, Hrvatov in ostalih Slovanov v srcu Trsta”, je uvodoma povedala povezovalka Irena Urbič in poudarila: “Umetnost od vseh človeških dejavnosti najbolje odseva duha časa, vselej gleda in vidi naprej. In sluti. In ima vselej prav.”

Na vrtu Circola so pesmi, pisma in prozne odlomke brali (z desne) Radoš Bolčina, Miriam Monica, Vladimir Jurc in Rok Matek, s kitaro in glasom jih je pospremil Jurij Mušič. (foto: Andraž Gombač)

V režiji Alena Jelena so umetnosti glasove posodili igralci iz treh primorskih teatrov in dveh kultur. “Vse je ekstaza, ekstaza smrti!” je s Kosovelom začel Rok Matek o “lepi smrti Evrope” pa je v italijanščini prebrala Miram Monica. Pahorjevo Grmado je interpretiral Radoš Bolčina iz novogoriškega teatra, tržaški kolega Vladimir Jurc je bral iz Čukovega romana, odlomek iz knjige Trieste nei miei ricordi (Trst v mojih spominih) Gianija Stuparicha je dodala Miriam Monica, Matek in Bolčina sta prebrala še presunljivi pismi Stanka Vuka in Pinka Tomažiča, večer pa je s prebiranjem kitarskih strun obogatil Jurij Mušič inga zaokrožil s prepevanjemstarega šansonaSans la nommer svobodoljubnega Georgesa Moustakija.  

---