Predsednik, ki so ga presenetili protesti

Najprej so zakrožile govorice, da se virus covid-19 skorajda povsem po svoji volji in nekontrolirano širi po državi. Da srbske oblasti virusa ne obvladujejo, temveč da virus obvladuje Srbijo. Pojavile so se vesti o zdravnikih, ki se bojijo bolnišničnih noči, časa, ko se skorajda vse umiri in svet zastane, a prav zato toliko bolj odmevajo glasovi trpljenja bolnikov. Ki jim zdravniki ne morejo pomagati, saj nimajo ne ventilatorjev in ne kisika.

Družina Suljović iz mesteca Tutina ni mogla priti do bolnišnice. V nekaj dneh so doma umrli oče, mama in hči. Zdravstvene pomoči niso dobili, saj je ni bilo. Lokalni epidemiolog je lahko le potrdil, da se virusne okužbe eksplozivno širijo. Potem so objavili dokumente o nujnih naročilih nepredušno zaprtih krst iz cinka za bolnišnice v Novem Pazarju. Ter o desetinah mrtvih. Novi Pazar, slikovito mesto prepletenih pravoslavne in islamske kulture ter srednjeveških trdnjav, Cerkve svetega apostola Petra in Pavla in samostana Sopočani, naj bi postalo novo virusno žarišče. Zadnji junijski dan sta se tja napotila predsednica srbske vlade Ana Brnabić in minister za zdravstvo Zlatibor Lončar. Pokazati bi morala, da imajo bolnišnice povsem dovolj potrebne opreme, in povedati, da so sporočila o veliko umrlih zgolj govorice.

Srbski predsednik Aleksandar Vučić opozicije v parlamentu nima, jo je pa dobil na protestih. Mora jo poslušati.

A se je obisk začel slabo. Zdravniki in medicinske sestre, ki naj bi gosta slavnostno pričakali, so jima ob prihodu obrnili hrbte. Ostali opazovalci so jima žvižgali in klicali ne prav prijazne stvari. Predsednik Srbije Aleksandar Vučić ni mogel biti zadovoljen. Odločil se je, da bo ponovno nastopil sam. Do 1. julija 2020 je veljalo, da njegovi nastopi, obljube, najave in ocene lahko umirijo še tako zapletene in napete razmere v državi. Predsednik je nastop začel z oceno, da so trditve o primanjkovanju zdravstvene opreme v Srbiji tako nesmiselne, da se mu jih ne zdi potrebno komentirati. In da ni popolnoma ničesar, kar bi bolnišnice v Novem Pazarju potrebovale, pa tega še nimajo. Takoj zatem pa je nepričakovano potrdil vest, da je Beograd največje žarišče virusa v Srbiji, da mora počakati še dan ali dva, nato bo uvedel najstrožje oblike omejitve gibanja. Dva dneva kasneje je nove omejitve tudi napovedal. Med njimi tudi, da bodo morali študentje in študentke, ki študirajo na beograjskih fakultetah, izprazniti svoje sobe v študentskem naselju. Prav tisti večer se je zgodilo vse, česar ob svojem nastopu ni mogel upoštevati. Predvsem, ker je prepričljivo zmagal na parlamentarnih volitvah, osvojil praktično absolutno oblast, uspel potopiti opozicijo in prevzel popoln nadzor. Zato upora svojim odločitvam ni mogel pričakovati. Študentje so tretjega julija zvečer odšli iz svojih sob in začeli protestirati. Oblastem so poslali ultimat, ali naj takoj prekličejo sklep o izselitvi stanovalcev študentskih domov ali pa se bodo naslednji dan protesti nadaljevali pred vrati vlade. Srbija je seveda navajena mitingov in protestov, saj so svojevrsten del oblikovanja političnih odločitev. Stranke na oblasti z njimi izražajo podporo političnim liderjem, opozicija pa uporablja proteste kot odmevno orodje izražanja protirežimske volje. In prav od tega, kdo proteste organizira, je odvisna tudi njihova javna označba. Če jih organizira oblast ali vladajoča stranka, potem pomenijo izraz najbolj čiste volje ljudstva in so najbolj pošten demokratičen odziv ljudi, ko jih organizira opozicija, pa so označeni kot poizkusi huliganskega rušenja oblasti. Toda študentski protesti imajo, vsaj tisti 9. marca 1991, poseben pomen. Takrat, bila je sobota, so se na beograjskem Trgu republike začeli protesti opozicijskih strank. Zbralo se je veliko ljudi in kljub spopadom s policijo in izstreljenimi solzilnimi bombami je bilo videti, da se bodo protesti končali razmeroma mirno.

Potem pa so policistom ukazali, naj demonstrante ponovno napadejo. Pripeljali so pse, vodne topove in oklepna vozila. Na balkon Narodnega gledališča je prišel Vuk Drašković, pisatelj, kasnejši zunanji minister, takrat pa predvsem ljudski tribun in voditelj, ter klical juriš na Bastiljo. Odgovarjal mu je velik zbor verjetno dvesto tisočih glasov, ja, na Bastiljo. Zvečer je morala intervenirati vojska, saj jo je takratni predsednik Slobodan Milošević poklical na pomoč. Ljudi, ki so demonstrirali, so razgnali. Potem ko je bil center mesta že miren, pa so prišli študentje. 10. marca zvečer so prebili kordone policije in zavzeli strogi center mesta. Oblast se jim ni znala upreti, saj so bili med njimi njihovi sinovi in njihove hčere, policija jih ni želela pretepati, saj so tudi policisti videli v množici svoje otroke. Sprejeli so študentski ultimat in iz zapora izpustili Draškovića, odstavili ministra srbske policije Radmila Bogdanovića in zamenjali oblastem ustrežljivo vodstvo nacionalne televizije.

Tudi Aleksandar Vučić je letošnjega julija takoj sprejel zahteve študentov. Spremenil je svojo odločitev in sporočil, da študentje in študentke ostajajo v študentskih domovih. Vučić je dobil povsem novo opozicijo in moral je spremeniti odločitve. Verjetno bi tudi to ostal bolj ali manj spomin, če se predsednik ne bi odločil in zaradi grozečih zdravstvenih razmer ponovno nagovoril državljane. V torek je potrdil, da so razmere, povezane s širitvijo virusa, težko obvladljive. Da so bolnišnice polne in da novih postelj ni. Govoril je o najtežjem dnevu, ko imajo že več kot 120 težko obolelih na respiratorjih, in da je v glavnem mestu najtežje. Državljane in državljanke je zato obvestil, da bodo v petek spet uvedli dolgo policijsko uro in popolno prepoved gibanja, ki bo veljala do ponedeljka zjutraj. Predsednikovim svetovalcem se je zdel prepričljiv in verjeli so, da so ga ljudje razumeli. Zato jih je istega večera presenetilo prav vse. Zvečer, le uro ali dve po predsednikovem nastopu, so se v Beogradu začele velike demonstracije. Večinoma so protestirali tisti, ki težko razumejo, da je bilo v času parlamentarnih volitev vse v redu, da so se lahko družili brez omejitev, da so jih pozivali, naj sodelujejo na strankarskih zborovanjih ter zabavah, jim sporočali, da je virus premagan, da je Srbija ponovno na poti gospodarske in družbene rasti. In da je sedaj, le nekaj dni po volitvah in veliki Vučićevi zmagi, spet vse narobe. Pridružili so se jim tudi drugi, Vučić jim pravi agentje tujih služb, ki so protestirali proti pogajanjem o Kosovu. Protestnikom je uspelo vdreti v parlament. Potem je policija dobila ukaz, naj udari in jih razžene. Zjutraj naslednjega dne je Vučić spet popustil in spremenil odločitev: omejitve gibanja in policijska ura nista bili več potrebni. Opozicije v parlamentu nima, jo je pa dobil na protestih. Mora jo poslušati. In odločitve tudi opuščati, hitro, kakor jih sprejema. A niti to očitno ni več dovolj. V noči na četrtek so se beograjski protesti nadaljevali in razširili tudi po drugih srbskih mestih. 


Preberite še


Najbolj brano