Informacijsko preobilje

Snovalci medijske politike so se desetletja ukvarjali s tem, kako ljudem zagotoviti čim več informacij, da bi lahko na temelju tega razumeli, kaj se dogaja okoli njih in kot dobro obveščeni državljani tudi sprejemali odločitve. Tako so v različne dokumente, ki so jih sprejemali politiki na nacionalni in nadnacionalni ravni, vstopili pojmi, kot so pluralnost, različnost in raznolikost. Za njimi pa so bile običajno definicije, ki so jih je razumeli redki potrošniki.

V čem je razlika med pluralnostjo in raznolikostjo? Kaj pa različnost in raznolikost? Ideja v ozadju je bila čisto tržno naravnana: kot imamo številne izdelke za množično potrošnjo, ki zadovoljujejo različne potrebe potrošnikov, tako naj bi imeli številne medije in medijske vsebine, ki naj bi na trgu idej zagotovili vsakomur nekaj. Kot pri marsikaterem umetno ustvarjenem poskusu oblikovanja nečesa, kar je videti kot medijska politika, je pa v bistvu samo pripomoček, slovar neuporabnih in nerazumljenih besed, ki običajno v praksi pripeljejo do tega, da dobimo nekaj, česar nihče ni pričakoval, še najmanj pa tisti, ki so bili prepričani, da delajo politiko.

Večina vprašanih je izjavila, da jim sledenje novicam povzroča stres, depresijo, nespečnost, slabe misli in vzbuja nekakšno stanje mentalne izčrpanosti.

Pluralnost se je spremenila v merjenje in preštevanje tega, koliko medijev je levih in koliko desnih oziroma, še bolj pritlehno, v preštevanje, koliko je medijskih vsebin in medijskih interpretacij z enega ali drugega pola. Iz tega ponesrečenega medijskega alkimističnega preizkusa je prišla ideja, da vsaka ideja mora imeti svojo protiidejo, vsak dogodek protidogodek, vsako dejstvo protidejstvo in vsaka resnica protiresnico. V medijskem svetu, kjer je vse dovoljeno in vse samo klik stran, bi lahko pričakovali, da imajo ljudje vse potrebne informacije o praktično vsaki zadevi, ki jih zanima ali pa bi jih lahko zanimala.

Prav nasprotno. V svetu informacijskega preobilja ima vse več ljudi občutek, da vse manj razumejo ali pa, da je vse manj smisla v tistem, kar jim sporočajo uradni viri, med katere vse bolj sodijo tudi mediji. Reutersov institut je lani opravil raziskavo na to temo in ugotovil, da se več kot tretjina državljanov Združenega kraljestva in več kot 40 odstotkov državljanov ZDA načrtno izogiba spremljanju novic. Večina vprašanih je izjavila, da jim sledenje novicam povzroča stres, depresijo, nespečnost, slabe misli in vzbuja nekakšno stanje mentalne izčrpanosti. Med tistimi, ki še zmeraj strastno sledijo novicam, je opazno vse večje število takih, ki postajajo odvisni od dnevne doze negativnih dogodkov (“mislil sem, da je včeraj bilo hudo, danes pa je še hujše”) in podložni različnim teorijam zarote, ki kar cvetijo na družbenih omrežjih (“bogve, kaj nam vse prikrivajo”).

Raziskave dokazujejo, da bodo ljudje na koncu prišli do resnice, si ustvarili smiselno sliko dogodkov in si jih pojasnili, če imajo več časa za procesiranje informacij. A čas je žal postal tako redka dobrina: tako pri ljudeh kakor tudi v medijih. Novice se izmenjujejo z neverjetno hitrostjo, katastrofe prihajajo kot po tekočem traku, pandemija pa ustvarja neko novo normalnost, za katero bi pred nekaj meseci trdili, da je nenormalna. Biti sposoben jasno razlikovati med normalnim in nenormalnim, ne glede na standarde nove normalnosti, je stvar zdravega uma. Za virus bebavosti ni zdravila.


Preberite še


Najbolj brano